Tisti pravi čas bi bil lahko zdaj

Samo pomislite, kako v življenju znamo odlašati. Ne pokličemo prijatelja zato, ker se nam danes ne ljubi; mami ne rečemo, da jo obožujemo, ker najbrž že ve; ne peljemo otroka v park, ker bomo jutri, in seznam se seveda nadaljuje. Tudi do sebe smo prav takšni; danes ni čas za tisto motivacijsko knjigo zato, ker sem utrujena, jutri bom telovadila, pojutrišnjem bom začela dieto, naslednji teden si bom končno vzela eno uro časa in končno nabavila čas, ki ga potrebujem. Čas, torej. Tako noro beži, da ga nikoli ne uspemo ujeti, v resnici pa je naše edino razkošje, pravi dragulj in če ga nimamo, potem ne, ne moremo biti srečne.

• 

• 

Skozi čas sem ugotovila, da moram nujno imeti svoje kotičke tišine in razvedrila. Moram imeti prostor za misli in stvari, ki morda svetu nič ne pomenijo, a so zame svete. Začela sem z majhnimi koraki, kot super zaposlena mama sem nekega dne vzela dnevnik in začela pisati na mizi v kuhinji. Sofia me je najprej opazovala, a čez pet minut je že želela mojo pozornost: lulat, igra, kje je to in kje je ono, žejna … Saj veste. In rekla sem tako preprosto in presenetljivo: zdaj ne utegnem, uredi sama. In da, na začetku me je pogledala, kot bi se spustila naravnost z Marsa, bila je celo malo jezna, a se nisem pustila motiti. In mala je našla prav vse, kar je potrebovala, pravzaprav še več: prišla je k meni s svojim herbarijem, dragoceno zbirko posušenih rastlin, vzela vse lepilne trakove, svinčnike in barvice ter mirno ustvarjala. V tišini. In to je danes najin trenutek, ko sploh ni več besed v zraku, jaz se usedem in ona pride, preprosto tako, kot sem zdaj napisala, in čarovnija prostega časa, miru in tišine se začne.

• 

• 

Če ste mame, boste prav gotovo razumele, o čem govorim. Če niste, no, vse še pride. Včasih odlašamo tudi s tem, da bi odpustili ljudem, ki so nas prizadeli, ker verjamemo, da bi morali oni narediti prvi korak. Ne vem, morda obstaja skrivnostna knjiga s tovrstnimi pravili, sicer je nisem nikoli našla, a ljudje resnično verjamemo, da je prvi korak stvar drugega, sploh takrat, ko smo prepričani, da imamo prav. In tudi ta “imeti prav” je le stvar perspektive, saj v kolikor bi se na dolgo in široko pogovarjali z nekom, ki je le opazovalec, sem prepričana, da bi nam hitro znal pokazati tudi kakšen drugi zorni kot. Ampak da, smo vztrajni, zelo. Morda pravi čas ne pride nikoli zgolj zato, ker je pravi čas točno zdaj. Tisti pravi čas za vse male, velike stvari, ki nas bremenijo, in zanimivo, kako bi bilo dovolj slediti intuiciji zato, da razumemo, dojamemo in spustimo.

• 

• 

• 

• 

Če verjamete tako kot jaz, da je čas dragocen, potem se najbrž strinjate tudi s tem, da bi bilo kar dobro narediti čim več pametnega in dobrega, dokler smo tukaj. Na tem planetu, na Zemlji, ki jo tako nesramno izkoriščamo, vračamo pa bolj malo. Dana nam je bila čarobna priložnost, da ljubimo, živimo, se objamemo, govorimo, se učimo, gledamo in dihamo. Z vsemi čuti se tako noro oklepamo preteklosti in ne razumemo, da tako zanemarjamo sedanjost. Ta čudovita sedanjost, ki zna biti tudi izziv, ampak drage moje, me zmoremo vse! Upam, da niste pozabile na čudovito poslanstvo, ki ga imamo ženske, na to, da smo prav me tiste, ki ustvarimo življenje, in na neverjetno moč, intuicijo, lepoto, ki se skriva v vsaki izmed nas.

December je hladen in, kot sem že zapisala, že diši po koncu leta. Zdaj, prav zdaj, zavihajte rokave in uživajte v času, ki je le vaš.