Tisti seznam želja, ki ga letos ni

December je zaradi svojega koledarskega položaja vedno most med starim in novim. Preteklost in sedanjost. Med tem, kar smo bili, in tem, kar bomo. Včasih se mi je zdelo, da moram vse, kar ne spoštuje lastnosti novosti, vreči skozi okno, saj december uči o modrosti spomina in stvareh, ki ostanejo v nas, a so nekoliko obrabljene, morda utrujene, celo žalostne ali nekoristne. Decembrska modrost je senilna modrost, ki se lahko zdi tudi hladna, a ima sposobnost videti strukturo stvari z oddaljene pozicije. To je modrost, ki si jo zapomniš. In spomin posameznika postaja zgodovinski, kasneje celo mitološki. Sem prva, ki na stežaj odpre zabojnik smeti in vanj vržem tisto, kar ni koristno, a skozi čas so se spomini kopičili in zdaj jih je preprosto preveč, da bi se jih kar znebila. In tudi nisem prepričana, da si tako želim. Kaj vem, konec koncev je vsak izmed nas skupek vsega, kar se nam je zgodilo in že malo dišimo po tem, kar prihaja, a tukaj in zdaj moramo res biti najboljša verzija sebe. Sploh decembra, ko potegnemo črto in nas notranji glas sprašuje:

Si torej končno na pravem mestu?

Včeraj sem sedela v maski tik pred oddajo in me je ljuba maskerka, prijateljica Irina vprašala:

In kaj si želiš v letu 2023?

Pomislila sem, da me do tistega trenutka misli niti enkrat niso pripeljale pod jelko v dnevni sobi, kjer je že nabito z darili, pentljami, povsod so vzorci lepega božičnega papirja in polno stvari, ki bodo obogatile dom in celo družino. Verjamem, da se pod papirjem skrivajo lepe pozornosti in vesela sem, da bo lahko tudi Sofia veselo odvijala in zraven vriskala, a zame je zadeva drugačna. Imam vse in nobenih želja. Da ne bo pomote, ni niti malo žalostno, prej bi rekla, da gre za stanje ravnovesja, ki sem ga dosegla skozi čas, počasi in vztrajno, do današnjega dne, ko znam mirno sedeti z nasmehom do ušes in se ne bojim izreči, da je v meni stanje popolnega miru, zaradi katerega ni ene same stvari, materialne ali nematerialne, ki bi jo pogrešala. O da, rada bi šla vsak mesec v New York, vsaj štirikrat na leto na Florido, rada bi imela prav vse vikende proste in omaro v velikosti celega stanovanja. A kar bi najraje imela, so moji kotički sreče, ko kurim smole, prižigam sveče in nabiram bilke za zimo; a vse to že imam, ker sem v tem letu prav tako živela in se neštetokrat ustavila, da bi vase vsrkala lepoto sveta, ki me obkroža in ljudi, ki so naredili mojo pot prijetnejšo. Vsakič znova sem se zahvalila in pomislila, kako je neskončno res, da imamo vse ključe za srečo v sebi, a smo ljudje prav slepi, ker jih nočemo videti. In potem se hitro zgodi, da so krivi vsi.

Danes sem se torej spravila k pisanju z namenom, da naredim seznam želja, a kot je ugotovila Irina, ostaja letošnja lista prazna. Če bi imela v tem trenutku čarobno paličico, ki bi uresničila vse, potem bi si zaželela samo zdravje za starša in jima odvzela dvajset let, ker je včasih prav težko sprejeti, da se kolo časa vrti za vse izmed nas. Nikoli ne nehaš biti otrok in ta občutek, da sem tudi sama odrasla ženska, mama, žena, ki ima svojo samostojno pot, me tu in tam zbega. V vrtincu obveznosti in tekanja po svetu je tako, da ostanejo pristne in najpomembnejše stvari tise, ki jih imaš pred nosom, a jih spregledaš zato, ker so samoumevne. Tako smo narejeni ljudje. Mitološko gledano v tem mesecu Demetra obupano tava v iskanju svoje hčerke Kore, medtem ko deklica v podzemlju nosi krono kraljice Perzefone. Narava pozimi ne umre, temveč tiho in spokojno počiva pod zemljo. Semena dobijo moč za razcvet pomladi, ki je bližje, kot si lahko predstavljamo. Od zimskega solsticija si sonce počasi zavzema prostor, da lahko naslednje leto eksplodira. Eksplozija energije, lepega, eksplozija čustev, veselega in … življenja.

December jasno pove, iz kakšnega blaga smo narejeni. Nas sili do te mere, da se sprijaznimo s temo, izgubo in ovirami, da se soočimo z zapletom naše duše. In stari spomini znova privrejo na površje, kot nevidni vozli, ki nas tiho sprašujejo:

Kaj boš storil z mano?

Zato je to tudi čas, ki je vreden odmora, brez slabe vesti, saj nas prisili, da vidimo, kako so naše niti prepletene z drugimi. Vidimo podobnosti in razlike, vidimo lepoto meseca, ki se izteka tudi zato, ker je vedno smrt tista, ki prinaša novo luč.

Želim vam miren božič in čudovite praznike. Hvala, ker ste.