Tisto poletje, ko sem se naučila leteti

Življenje me je naučilo, da se ne smem nikoli ustaviti pri tem, kar vidim z očmi. Onkraj sveta, ki ga začutimo tukaj in zdaj je pravzaprav veliko več. Prav takrat, ko je okoli nas vse mirno in tiho, se odpirajo poti, posute z zvezdami in svetlobo, ki jih prej nismo niti opazili. Včasih te življenje zelo porine čez rob zato, da zagledaš pravo resnico.

Poletje mi je všeč zato, ker se v zraku vse ustavi. In četudi je v tem trenutku za mano noro jezno morje, je v resnici dan počasen in len, kot se spodobi za julij. Stanje tišine, vsrkane tišine, ki vlada svetu v najbolj vročih urah poletja, ko se zdi, da se nobena stvar ne bo premaknila. Razen morda pesmi cikad. A stanje miru zmaga, ko je zunaj vse vroče ali pa takrat, ko se bliža nevihta, tudi metaforično, kot pojav tesnobe in panike, jeze in agresije, impulzivnosti in razdražljivosti. Ko čustva povzročijo kratek stik razumu. Prav na robu med normalnostjo in tem, da se nam čisto obrne, nastane jasnost vizije in takrat tudi razumemo, kdo smo.

Všeč mi je zatišje zato, ker takrat počivam. Srce ima mir in um ne razglablja. Vedno pomislim, da so misli na dopustu in kjerkoli so, se imajo noro dobro, ker nikoli ne pridejo nazaj k meni, ne trkajo na vhodna vrata in ne potrebujejo pozornosti. Predstavljam si, da vzamejo s seboj nekaj bistvenih pripomočkov in preprosto gredo v svet, nakar najdejo druge poti, druge izzive in hop, so izgubljene za vse čase. Takrat je v mojem umu stanje mirovanja, notranje tišine, ko misli obstanejo kot kuščarji, negibni na soncu, ne prav dolgo, a ko se zgodi, se vedno počutim odlično. Notranja umirjenost podarja varnost in učinkovitost, daje energijo in optimizira njeno smer. Je skala, ob kateri vsaka agresija izgubi moč in se zlomi.

Tako, na robu morja, uživam svojo esenco. Tukaj sem doma, varna pred svetom. Osredotočim se na globok trebušni vdih, da spravim telo v stanje večje tišine. Vedno me prešine, da je to Budin dih, a daleč od tega, da bi lahko tako dolgo meditirala, zame je dovolj, če sedim na zbadajočem pesku, v katerem je milijon majhnih školjk, in samo opazujem življenje, ki gre mimo mene, skozi mene. Naravnana sem s svetom, a hkrati ne ravno del njega, prej v svojem kozmosu, kjer se ne pustim motiti. Obstaja čas za delo, čas za prijatelje, čas za besede in čas za tišino. Obstaja čas, ki je le zame, neprecenljiv in na vrhu vsega, ko sestavljam koščke svojega bitja in pridno najdem tudi tiste najbolj skrite, potrte in pozabljene. Nakar sestavim celotno sliko in me prešine, da bo za vogalom jesen, polna čudovitih barv in obveznosti, in jaz bom spet pripravljena.

Nasmeh je potreben, kot izbran odnos do življenja, saj prinaša svetlobo in svež veter v meglicah dnevne vročine. Potrebna je mentalna disciplina, vztrajnost in osredotočenost. Če bi se jutri zjutraj zbudila s krili, me niti ne bi čudilo, da bi lahko letela noro visoko, vse tja do sonca in potem do lune, kot majhen dela vsega, kar me obkroža v tem trenutku. In vse je ponovno tako noro brezhibno.

***Za tiste, ki vas zanima: kopalke Calzedonia, zapestnice Maja Maras (za vse informacije, jo najdete na Instagramu @majamarass)