Točno tako, kot mora biti

Vsak dan znova nam življenje podari zanimivo skušnjavo. Namesto da bi v sebi iskali stvari, ki jih na prvo žogo ne vidimo, jih iščemo v zunanjem svetu. In tako pozabimo, kdo smo ter svoje bistvo, saj nočemo verjeti, kako smo pravzaprav popolni. Ko se vsako jutro zbudimo, naše rutine tečejo bolj ali manj organizirano. Zelo pogosto vsakdanje življenje mine tiho in brez naše pozornosti, ker smo vedno v naglici, tu in tam zabredemo v kakšno težavo in si načeloma zadamo kratkoročne cilje, ki jih je treba doseči. Z drugimi besedami se obnašamo, ne da bi cenili, kar imamo, in izkazovali iskreno hvaležnost že preprosto zato, ker smo.

Danes zjutraj sem se še posebej zahvalila tistim, ki so mi pomagali, in tudi tistim, ki so mi zagrenili življenje, saj so ustvarili kakšno oviro, zaradi katere sem se v hipu morala naučiti skočiti še višje. Postala sem hvaležna za darila in napake, za to, kar sem dobila, in še posebej za tisto, kar sem izgubila, saj so mi prav slabi trenutki podarili priložnost, da zgradim boljšo različico sebe. Včasih se sprašujem, ali mi je uspelo, potem pa pomislim, da odgovor leži globoko v mojem srcu in počutju. Ko je vse na svojem mestu, vem, da sem tudi na pravi poti, iz nahrbtnika sem spustila kakšen kamen in se morda nekajkrat spotaknila, a z rezultatom sem zadovoljna. Notranji mir in sreča sta del mene, tako kot tisti oblak, ki vedno leži na modrem nebu in je del tega scenarija. Morda to pride z leti, ko postaviš celo življenje na tehtnico in ugotoviš, kje si, morda tu in tam potrebuješ tudi kakšno osebo, ki ti pokaže pot in nesebično stoji ob strani. Preprosto zato, ker si ti.

Vse je isto in hkrati spremenjeno. Gledam Instagram in opažam ženske v tujini, ki že pridno objavljajo jesensko dekorirane domove. Jaz pa sem sredi poletja, sredi najlepšega obdobja ženske zrelosti, ko se me nepotrebne stvari nočejo več tako globoko dotakniti, temveč pridejo do mene, jaz jih budno analiziram in potem zelo hitro spustim. V tem procesu sem ugotovila, da je v življenju tudi veliko balasta in nepotrebnega, veliko besed in sestankov, ki nimajo smisla, veliko ljudi, ki nam pač niso namenjeni, in veliko trenutkov, ki si jih lahko prihranimo. In ko začutim, da pride do situacije, ki preprosto ni moja, znam odkorakati ali preboleti trenutno stisko tako, da sebe vizualiziram na morju, s stopali v belem pesku in običajno nosim bele kopalke, saj so mi tudi najbolj pri srcu. In puf, možgani so rešeni in tudi stiska se razblini, kot parni oblaček.

September je prinesel veliko sprememb. Krajši dnevi so mi podarili nizko sonce in drugačne sence. Narava se že pripravlja na nove podvige in tudi sama sem pred kratkim razmišljala o tem, da bom kmalu pekla božične piškote in bila prav tako srečna. V resnici ima vsako obdobje svoje čare in vedno lahko pričakuješ srečne trenutke, če si jih želiš ujeti. V tem lunaparku izkušenj ostajam mirna in zvesta sebi, zagledam drugo stran obale in zdi se mi, da ima vsak kamen svojo zgodbo, vsak val bi rad nekaj povedal in vsaka izmed nas ima svoje poletje. Ne bi zamenjala ničesar, morda bi si prihranila kakšno brazgotino in si želela malo več pristne, ženske družbe, a po drugi strani vem, da vsaka stvar ni odvisna od mene, zato tega bremena niti ne morem prevzeti. Bolj se mi zdi pomembno to, da v vsakem vzdihu najdem brezpogojno srečo, ki jo lahko po svoje delim s svetom.

In vse je ponovno na svojem mestu, točno tako, kot mora biti.