Mnogokrat sem napisala, da je kar dobro, če si vzamemo čas za vesolje in nebo. Da se po svetu sprehajamo z nosom, obrnjenem kvišku in občudujemo stvari, ki živijo nad nami. Oblake, sonce, luno, zvezde, krošnje dreves, ptiče in še kaj bi se našlo. Skušam ne pozabiti, da smo obkroženi z lepoto in gracioznostjo, z bogastvom in umirjenostjo in vse nam je dano, je na dosegu roke, če le znamo zaznati. Ampak saj veste, kako je s tem, življenje te posrka vase in potem kar pozabiš, kje si, kdo si ter kakšno je tvoje poslanstvo.
Pred kratkim sem brala zelo zanimiv članek na temo, kako se veliko dogaja tudi spodaj. Če torej ne gledamo gor, temveč dol, če zaznamo korake, noge, tla, po katerih hodimo. In raziskovanje zna postati zelo zanimivo ter polno presenečenj. Kje pravzaprav hodimo? Pred kratkim sem skakljala po skalah, zagledala belino in originalne oblike kamnov. Skušala sem ujeti robove, sledi morja, špičaste vršičke in zaobljene kamenčke. Vmes sledi ploščic, ki prijazno podarjajo skalam lesk, enkrat moder, drugič roza, tretjič zelen. Videla sem ostanke razbitih steklenic, ki so zaradi vode postale popolnoma mat, vmes kakšno školjko, običajno zelo majhno in že skoraj zdrobljeno. Zdelo se mi je neverjetno, koliko se pravzaprav plete pod mojimi nogami, saj sem to redko opazila.
Ko se osredotočimo na stvari, ki nas obkrožajo, je tako, da deloma ustavimo čas. Znajdemo se v tukaj in zdaj in imajo zato stvari drugačno vrednost. Tudi čas postane nekoliko bolj fluiden in me ga drugače živimo, bolje dihamo in v sebi začutimo mir. Pravijo, da je tudi o del meditacije in zdi se mi, da sploh ni pomembno, ali hodimo po plaži ali po asfaltu, saj se vedno najde kaj novega in zanimivega, če le znamo pogledati. Če ne drugega, so tukaj naša stopala, ki nosijo težo celega telesa in običajno se ne pritožujejo, preprosto hodijo, preprosto so. V resnici bi bil del procesa hvaležnosti tudi ta, da se jim zahvalimo in morda le za trenutek pomislimo, da niso tako samoumevna. Če jih namreč ne bi bilo, bi bilo naše življenje popolnoma drugačno.
Še vedno gledam gor, saj me nebo neskončno fascinira. A ko so včasih oblaki, megla ali deževen dan je tukaj tudi obraten pogled, navzdol, ki zna biti prav tako iskriv in poln čarobnosti. Pa ne le poleti.
