Možgani delujejo bolje, stres se zmanjša, ustvarjalnost se poveča. Ni res, da ne znamo upočasniti, prej bi rekla, da nočemo, saj imamo vedno občutek, da bomo nekaj zamudili. Samo pomislite na ta prizor, ki je klasika življenj, obsojenih na naglico: srečamo osebo, ki je že nekaj časa nismo videli, radi bi se tudi ustavili za nekaj besed, a se vse skupaj bliskovito konča, ko eden od naju prekine in reče: »Oprosti, ampak moram zbežati …. Imam naporen dan …“. In tako ugodje ob naključnem srečanju zbledi, naša življenja se vrnejo v običajni vrvež, mi pa smo zamudili priložnost in ponovno pozabile na užitek upočasnjevanja.
Ne izmišljajmo si zgodb, ki jih ni: počasnost je na primeren način razkošje, ki si ga lahko privoščimo vsi, brez diskriminacije, povezane z nabreklostjo denarnice. Pravzaprav gre za ponovno odkritje užitka in dobrega počutja, ki izhajata iz upočasnitve. Revolucionarna vrnitev h koreninam narave človeka, ki ni bil rojen nadzvočen in usojen v skrbi večne tekme s časom, temveč z možgani, ki potrebujejo svoj čas in svojo počasnost. Samo tako lahko delujemo bolje in postanemo še bolj ustvarjalne. Živimo v dobi, v kateri vse teče hitro, v nenehnem lovljenju časa, dokler ne postanemo njegovi sužnji. Kdo si lahko privošči razkošje počasnosti v svetu, kjer se zdi, da smo vsi prisiljeni teči? Nihče ali skoraj nihče.
Toda možgani, ki uravnavajo naše vedenje, so nam bili dani kot počasen stroj, ki potrebuje svoj čas in zaporedje svojega delovanja. Mi pa delamo nasprotno in živimo v nočni mori počasnosti, ki jo povezujemo z zapravljanjem časa ali, še huje, s telesno in duševno prizadetostjo. Najbolj iskren nasvet, ki si ga lahko sami damo, je, da čim prej upočasnimo. Ne le avtomobila, ko divje vozimo na cesti, ampak nasploh norega tempa življenj, ki so preveč obsedena s strahom pred izgubljanjem časa. Zmanjšajte hitrost, da ponovno odkrijete užitek in funkcijo počasnosti, ki je ne smemo zamenjevati z negotovostjo, temveč s prizadevanjem, da stvari bolje razumemo, preden se odločimo. Želja po posnemanju hitrih strojev, ki smo jih ustvarili sami, za razliko od možganov, ki so počasen stroj, postane vir tesnobe in frustracij.
Jasna razširjenost hitrega razmišljanja, začenši s tem, kar izražamo z uporabo digitalnih orodij, lahko vodi do napačnih rešitev, škode izobraževanju in celo civilnemu življenju. Pisatelj Luis Sepùlveda, avtor izjemne knjige z naslovom »Zgodba o polžu, ki je odkril pomen počasnosti« gre celo tako daleč, da počasnosti pripisuje vrednost motečega vedenja, revolucionarne geste. »Gre za novo obliko upora v svetu, kjer je vse prehitro. In kjer je največja moč odločanje, kaj narediti s svojim časom,” pravi Sepùlveda.
