Nekateri med nami doživljajo kamne kot “posebna bitja”, tiha in večna, stara milijone let, ki so jih preživeli v samoti, po njih pa so brezbrižno stopale živali in človek. Vsak kamen ima svojo zgodovino, ki je na njem pustila neizbrisne sledi; te so kakor brazgotine na naši koži; vsak kamen ima svojo težo, obliko, dimenzijo in predvsem svoje ravnovesje.
Iz tega načela izhaja tako imenovana “Stone Balancing“ – umetnost gravitacije oziroma postavljanja in ravnoteženja kamnov, meditativna veščina, pri kateri balansiramo kamne različnih oblik in velikosti brez kakršnihkoli pripomočkov, upoštevamo le silo gravitacije. Mojstri ravnoteženja kamnov postavljajo skulpture, ki so na robu fizikalnih zakonitosti, kar nas opominja, da je življenje pogosto v krhkem ravnovesju med preteklostjo in prihodnostjo.
Balansiranje kamnov bi lahko primerjali z zenom, saj gre za vrsto meditacije, ki krepi um in sposobnost zaznavanja pretoka energije med kamnom in človekom, ki ga postavlja v ravnotežje. Časa izvajanja ni mogoče predvideti vnaprej, energija, ki se pretaka med posameznikom in kamnom, postaja vse bolj opazna, sproščujoč vpliv na psiho pa se krepi tudi zaradi kraja, kjer se prepuščamo meditativnemu ustvarjanju: ob morju ali reki, kjerkoli je voda v gibanju in je tišina.
Vsak od nas se lahko loti ravnoteženja kamnov in postane avtor kratkotrajne, minljive umetnine, ki temelji samo na potrpežljivosti, ustvarjalnosti in dihanju. Ni zvijač ali čarovnij, le tri točke je treba najti, v katerih se kamna stikata. Točke so lahko tako tesno blizu, da je videti, kot da je ena sama. Najprimernejši kamni so običajno kroglasti ali valjasti. Vsaj tisti prvi morajo biti v točki stika rahlo ploščati. Velikost, teža in struktura kamna so lastnosti, ki določajo, ali je kamen primeren za ravnoteženje.
Kraj, kjer bomo postavili umetnino, je ključnega pomena ne le zaradi tišine, zvokov in umirjenega ambienta, ampak tudi zaradi same tehnike dela. Poskrbeti moramo, da imamo vsaj približno ravno podlago, na katero položimo prvi kamen, pa tudi dovolj prostora, da bomo nemoteno občudovali stvaritev. Pri delu se moramo oborožiti predvsem s potrpežljivostjo in osredotočenostjo. Pri takem ustvarjanju je nujno potreben mir, ne moremo delati, obdani z množico ljudi, ker je ustvarjanje v bistvu meditacija. Prvi korak je torej izbira ustrezne podlage in temeljnega kamna, na katerega položimo naslednjega, ki se mora podrediti energiji in ravnotežju tistih že postavljenih. Koliko kamnov bomo uporabili in kakšen lik bomo ustvarili, določamo sproti, med delom. Začutiti moramo energijo kamna in silo gravitacije.
In ko skulptura stoji, nas ob pogledu nanjo preplavi pozitivna, poživljajoča energija. Vzemimo si čas in jo občudujmo z vseh strani, podelimo veselje in estetski užitek še s kom ali pa uživajmo sami s sabo, vsekakor pa ne pozabimo fotografirati umetnine, da ovekovečimo minljivost. Kajti le čas je vladar takih stvaritev.
