Upam, da veste, kako čudovite ste

Včeraj sem imela prav globoko, čustveno in po svoje zapleteno debato s prijateljico v Italiji. O odnosih, moških, materinstvu, o tem, kjer je zdaj, kje sem jaz, kaj se dogaja v naših življenjih in tudi o tem, kako zna biti velika stiska, ko so odnosi tako tesni. In glede na to, da smo vsi več doma, je nedvomno tako, da prej poči. In potem ta ženski občutek manjvrednosti, to, da je naredila ogromno napak, ponovno narobe izbrala, ta moška odsotnost in pomanjkanje ljubezni, ker je vedno tako noro težko verjeti, da je ljubezen samo v nas in v hudih trenutkih je ključnega pomena, da se na to tudi obesimo. Ne na druge, temveč nase. Ženske smo mojstrice, kako lepo sebe krivimo za vse, kar se nam dogaja, in sploh ne dopuščamo možnosti, da je morda celo prav, če sebe postaviš na prvo mesto in začneš živeti, saj kot vemo, je življenje le eno.

Prenehajmo biti všeč drugim in postanimo všeč sebi

“Glavna naloga v življenju vsakogar je roditi samega sebe,” je zapisal Erich Fromm, nemški psihoanalitik, pisatelj in sociolog. Do sebe pogosto pristopimo sovražno in nočemo videti realne slike, kot bi gledale v ogledalo in imele čisto zabrisan, nejasen pogled na sliko. Smo me in hkrati nismo. Vajene smo, da opazimo svoje nepopolnosti, adute spregledamo, ker so samoumevni. Seveda je normalno, če si dobra mama, pelješ otroke v šolo, slediš njihovemu razvoju, doma kuhaš, pospravljaš in si odlična v službi. A če se slučajno zgrudiš utrujena in na otroka kričiš zato, ker imaš živce na koncu, no, to pa res ne gre!

Vedite, da ste čudovite

Brez poguma za pristno srečanje samega sebe ni mogoče doseči uspeha in sreče, ker to pomeni, da po svetu hodimo na pol slepi in svojih vrednot sploh nočemo zaznati. Ne vem, kdaj vam je nazadnje kdo povedal, da ste čudovite, morda se to sploh ni zgodilo, same pa ste zelo osredotočene na trebuh, ki ni raven, ali na stegna, kjer se nabira celulit. Kaj pa če za trenutek vse skupaj odmislimo in si privoščimo nekaj drugega? Morda to, da pogledamo v svoje srce in ugotovimo, koliko smo pravzaprav znale ljubiti, se postaviti za tiste, ki nam pomenijo, koliko lepega smo prinesle v življenja prijateljev? Iskanje samega sebe se nadaljuje vse življenje, četudi pogosto negativne izkušnje neizbrisno oblikujejo način, kako se sprejemamo (ali ne), odnos s svojim telesom in samim seboj. Dejansko si tako težko oprostimo in vmes prevečkrat pozabimo, da smo čudovite.

Vaša identiteta je zdaj, ni v preteklosti

Izberite zdaj in vsak dan znova. Na glas povejte, da je preteklost že zdavnaj mimo in ne more do vas, pa tudi ve si je ne želite. Ne glede na to, ali je bila lepa ali manj lepa, je pač ni več. Ko gledamo sebe z očmi preteklosti, s tem, kar smo bili, ali s pogledom v prihodnost, na to, kar bi radi postali, začnemo z velikim pomanjkanjem in se zataknemo v mehanizem, ki je napačen. Napačen pa je zato, ker nam podarja popačen videz sebe. Mi nismo preteklost ali bodočnost, mi smo zdaj in samo zdaj. Doslej smo živele in še vedno živimo tako, da imamo v sebi neverjetne bitke, medtem ko namenjamo zelo malo časa spoznavanju svoje lepote, ki nam je dana kot edinstveno in dragoceno darilo.

Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

Zame je lepota ravnovesje, saj skozi telo predelamo svoja dejanja, čustva, misli. Kar imamo v sebi, je edino, kar dejansko šteje, ostalo pride in gre. Tista prijaznost, gracioznost, to, da manj sodimo in več razumemo, da nismo v sebi grenke, temveč spustimo, da razumemo in uživamo življenje v različnih odtenkih, da smo dobre same s seboj in se objamemo prav vsako jutro zato, ker smo čudovite. In ok, delamo napake, a zato smo ljudje, da pademo, ostanemo, gremo naprej, brez žalosti in z občutkom, da smo še dodatno zrasli. To, kako nas drugi vidijo, seveda pripomore k oblikovanju naše podobe, vendar poznavanje naših meja in sposobnosti, ozaveščanje naših talentov in odkrivanje, kako znamo biti močne, predstavlja vseživljenjsko pustolovščino: in nikar ne pozabite, da ste v tej igri glavne akterke samo ve, čudovite ženske.