Vsak izmed nas doživi trenutke, ko se z eno nogo nahaja v pravljici in z drugo v breznu. To so tisti prehodi v življenju, ko svet okoli nas ni več isti, ko izgubljamo staro in še ne vemo, kaj prinaša novo. To so trenutki, ko se meja med svetlobo in temo zdi najtanjša, ko so naši občutki izostreni in ko nas vesolje preizkuša. A čeprav brezno kliče s svojo globino, je prav pravljica tista, ki nas drži pokonci. Morda ne vemo, kako se bo zgodba razpletla, a v sebi čutimo, da nekaj nevidnega plete niti naše usode. Morda smo se v tej preizkušnji znašli zato, da bi našli notranjo moč, ki je prej nismo prepoznali, ali pa zato, da bi se naučili, kako zaupati življenju, tudi ko je vse zavito v meglo.
V tem stanju prehoda, ko hodimo po robu vidnega in nevidnega, nam intuicija postane najboljši vodnik. Čas je, da prisluhnemo znamenjem, sanjam, naključjem, ki to niso. V tem obdobju preizkušenj se lahko odpremo magiji življenja – tisti magiji, ki ne temelji na čarobnih palčkah, temveč na notranji moči, ki nas vodi k resnici. Tisti, ki znajo videti, vedo, da nas svetloba nikoli zares ne zapusti, da je včasih samo tanjša, bolj krhka, kot plamen sveče v vetru. A dokler gori, pomeni, da smo še vedno tukaj, pripravljeni na naslednje poglavje.
Vsi smo imeli načrte – tabele vizij, idealne situacije, kontrolne sezname, navodila po korakih za to, kako želimo, da naše življenje gleda v neko vedno oddaljeno prihodnost. Toda kaj se zgodi, ko nam ta načrt, ki smo si ga ustvarili, ne ustreza več? Kako si dovolimo, da se spreminjamo, prilagajamo, razvijamo, ko je naša pot zasidrana?
Če ste se kdaj počutile tako (vem, da ste se), se je dobro spomniti, da vsem zemljevidom ni namenjeno, da bi jim sledili večno. Nekateri so bili narisani v drugem času, za drugačno različico nas samih – na podlagi sanj, ki jih nimamo več, strahov, ki smo jih prerasli, ali pričakovanj, ki nikoli niso bila zares naša.
Kljub temu pogosto še naprej hodimo po istih poteh, sledimo istim notranjim navodilom, še dolgo potem, ko nehajo voditi tja, kamor dejansko želimo iti. Razmislite o notranjem kompasu, po katerem krmarite. Izbire, ki jih sprejemamo samodejno, pravila, ki jim sledimo brez vprašanj, tih glas, ki pravi, da je to pot. Ali še vedno kaže na nekaj pomembnega? Ali pa mu sledite preprosto zato, ker je bilo nekoč smiselno za vašo različico, ki je zdaj popolnoma drugačna?
Vem, da je nekaj vznemirljivega, če stopiš z znane poti. Ampak tudi nekaj tako neverjetno osvobajajočega.
Vprašajte se torej, kakšen bi bil občutek, če bi se nekaj časa premikale brez zemljevida? Ne tavati brez cilja, ampak naj vas vodi nekaj drugega – radovednost, instinkt, občutek, ki ga ne moreš povsem poimenovati, a vseeno zaupaš. Da si dovoliš raziskovati, ne da bi ti bilo treba razlagati, kam greš ali zakaj.
Ne potrebujemo vedno popolnega načrta. Včasih si moramo le dati dovolj prostora, da prisluhnemo, kaj nas kliče naprej.
Življenje je polno nasprotij, in prav zato je tako očarljivo. Brezno nas uči ponižnosti, pravljica nas uči sanjati. In nekje med njima se rojevamo znova in znova – močnejši, modrejši, bolj povezani s svojo pravo naravo. Torej, ko se znajdeš na tem robu, ne pozabi: vedno si bližje svetlobi, kot se ti zdi. Vse, kar moraš storiti, je, da se ji odpreš.
