Včasih je kar dobro, če ne iščeš: naj te drugi najdejo

Ko sem se danes zjutraj zbudila, me je nekaj prešinilo. V življenju sem vedno veliko iskala, ne toliko ljudi, predvsem poti in mnogokrat trkala na slepa vrata. Ker znam biti zelo vztrajna, sem odnehala šele čez leta, ko sem z lastnimi očmi ugotovila, da je na drugi stran betonski zid. In čeprav so mi vsi govorili naj že odneham, sem to storila šele, ko sem se prepričala. Mislim, da to ni pomanjkljivost, prej bi rekla, da je dobra lastnost, ker se naučiš biti potrpežljiv in te šum sveta ne zmoti. Imaš svojo resnico in svoj prav, ki te včasih stane res veliko časa, a nič zato. Nismo vsi narejeni na isti način, a z leti sem le dojela, da je včasih kar dobro, če ne iščeš: naj te drugi najdejo.

To velja predvsem za osebe in nekoliko manj za stvari. Močno verjamem, da vesolje pospravi stvari tako, kot je treba, in naključij ni, a življenje je vseeno prekratko, da bi tekle za nekom, ki morda nikoli niti ne pomisli, kaj pomeni hoditi ob nas. Ni potrebe, da nekoga lovimo, če ta dobro ve, kje smo, saj obstajajo ljudje, ki jim za nas ni vseeno in si morda zaslužijo več pozornosti in truda.

Težava je tudi v tem, da včasih prav ne moremo pozabiti in ko si skozi želimo pozabiti, se čudežno zgodi, da si zapomnimo za vedno.

Poskušati se znebiti svojih občutkov je pustolovščina, ki se lahko konča s tragedijo. To je čustveni samomor, prava norost, saj negiramo preteklost, ki je že del nas. To pa ne pomeni, da preteklost smo mi, a veliko bolje bi bilo jo sprejeti, pobožati in objeti zato, da gre lahko potem v miru in mi smo brez slabe vesti. Mnogokrat želeti pozabiti pomeni nezavedno hraniti obsedenost za določeno osebo, ne odreči se temu, kar nam je storil, občutiti njegovo prisotnost ali spomin. In včasih se celo zgodi, da v resnici ne bi radi pozabili na osebo, temveč na občutek, ki ga povzroča. Vem, dokaj zapleteno.

Gojiti mešane občutke, ki znajo biti zelo zmedeni in celo v kontrastu med seboj, je normalno. Čutiti jezo, ljubosumje in agresijo preganja našo moralo in povzroča še več tesnobe. Včasih si rečemo “To nisem jaz“, a morda pozabimo, da nas zna stiska potisniti v kot in ker smo le ljudje, odreagiramo tako, kot najbolje zmoremo. Delati na tej točki pomeni, da se ne prisilimo za vsako ceno počutiti dobro, ampak poskušamo prenašati, kar čuti naše srce. Včasih je že to ogromno. Z drugimi besedami, popoln beg pred trpljenjem je skoraj nemogoč; edini način, da izgine, je, da si ga dovolimo doživeti in živeti, dokler ne zmanjka.

Včasih je prav dobro razumeti, da ljudje v našem življenju pridejo in gredo, pomembno pa je le tisto, kar je vstopilo v nas, ker bo tam ostalo za vedno.

*** Za tiste, ki vas zanima: kopalke Women’s Secret, torbica Reserved.