Včasih že to, da smo, zna biti dokaj naporno

Ko se je rodila Sofia, sem se naučila šepetati. Njen tihi svet, popolnoma neokrnjen, dišeč po dobri vanilji in svež kot jutranji veter, me je popolnoma omamil. Šepetala sem podnevi in ponoči, kot norka okoli posteljice, zaljubljena v svojo punčko in tako neskončno izgubljena v njenih sivih očeh. Zanimal me je le svet okoli nje, vse ostalo se je ustavilo, nekoliko ujeto v času, vendar nisem bila prepričana, da se bo pravzaprav ponovno premaknilo. Ženske smo takšne. V svoji denarnici skrbno skrivamo prvo sliko ultrazvoka in jo imamo za sveto ikono, ki jo tu in tam pogledamo, najbrž tudi takrat, ko je otrok že pred poroko, a nekako je tako, da si mama za vekomaj. Gre za vlogo, ki ti je ne morejo odvzeti, gre za status, ki ga lahko razumeš le takrat, ko ga tudi sam okusiš. Prvi utrip življenja je trenutek, ki te spremeni v ljubosumnega, ker se v hipu zaveš, da bi tisto premikajočo se pikico branil z vso močjo in najraje bi videl, če bi vaju lahko preselili na drug planet, kjer je življenje nekoliko bolj brezhibno. Moti te celo prijateljica, željna veselja in popolnosti, ki bi za trenutek rada pogledala tisto sličico, ki jo skrbno varuješ v denarnici, a kaj ko se ti zdi neprimerno. Ljubezen je zame takšna. Potrebno jo je braniti pred slavo in nikoli ne sme postati razstavljen eksponat. Takrat neha cveteti in izgubi svoj čar, ker je na dosegu vsakega in zato toliko bolj ranljiva.

Včeraj sva s prijateljico sedeli na kavi in se pogovarjali o otrocih. O tem, da smo si vsi pogledali ekografijo Chiare Ferrgani in zdaj pridno čakamo, kdaj se bo rodil njen Leone. Da ne bo pomote, imam zelo rada otroke in tudi ekografije, a zdi se mi, da smo malo izgubili kompas, v času insta-vsega, piercingov na bradavici, našobljenih ustnic in otrok, ki so kot modni dodatek. V Milanu smo spremljali dva kreatorja, partnerja, ki sta po reviji prišla na brv z dvema dojenčicama, plod njune ljubezni, a vseeno se mi je zdelo, da otrok, star le en mesec, ni ravno za pred bliskavice in bi bil morda srečnejši v zibelki ter v tišini svoje sobice. Nekatere stvari so za javnost, druge pač ne. Všeč mi je liberalizacija vsega, ampak včasih gremo čez mejo in sprašujem se, ali se tega sploh zavedamo. Tako gledam svojo princeso, zdaj staro sedem let, ki pozna marsikatero ikono Youtubea ter ji tudi sledi; v mojih očeh so vse te stvari skrajno neumne, brez globine, v njenih pa so paralelno življenje, ki morda ponuja tudi prijateljstvo. Ali tolažbo. Sicer bi raje videla, da bi se s prijateljicami igrala s punčkami, a potem ugotovim, da niso vse punce za punčke in ponovno ostanem brez besed.

Spremembe so vse okoli nas, morda so tudi zato današnji časi polni nestrpnosti. Potrebno je zaupati v nove začetke in preprosto dovoliti, da se zgodijo. Podobno je pri človeških odnosih, ki so marsikdaj na zelo tanki niti; zdi se mi, da je vedno veliko neizrečenega, ki se kot težka odeja spusti nad našo zgodbo. Da ljubezen cveti, potrebuje res veliko: da sprejmeš drugega tudi in predvsem z lastnostmi, ki ti niso najbolj všeč. Da ga podpiraš in poskušaš razumeti njegovo preteklost, četudi je tako temačna. Da razmišljaš o bodočnosti in sklepaš kompromise, četudi zahtevajo, da začneš igrati povsem novo igro. Ljubezen je najti partnerja, ki vzpodbuja tvojo rast in ga ne motijo tvoji uspehi, ki zna najti pravo besedo takrat, ko svet utihne, ki te bo spustil ter ti zaupal svobodo zato, ker se boš vedno vrnila, saj je dom le eden. Tam, kjer sta oba. Zato je morda dobro, če malo počakamo in vmes tudi zadihamo, če znamo odrezati intimne kotičke in jih pač ne delimo, le zato, ker so pač naši. Če znamo stati v tišini in vseeno poslušati, uživati ali preprosto biti. Včasih že to, da smo, zna biti dokaj naporno.

Tu in tam rože ne cvetijo, a ko se to zgodi, ne zamenjaš rož, temveč zemljo, v kateri rastejo. Ljudje smo zelo podobni. Smo močni zato, ker smo bili zelo šibki, brez strahu zato, ker smo se nekoč zelo bali, in pametni zato, ker smo znali biti nori. Tu in tam se sprašujem, kje ste ve v tem trenutku, katere so misli, ki jih uspem še ujeti ali morda situacije, v katerih se znajdete. Sprašujem se, ali vam je življenje naklonjeno in je sreča tista, ki je danes zjutraj potrkala na vratih, ali imate ob sebi prave ljudi in odnose, ki vas potisnejo do zvezd. Ali ste končno ujele tisti čarobni prah, ki ga je mala vila Trilly hranila samo za vas, in ali sploh veste, da si ne glede na trenutno stanje, lahko še vedno domislite kaj boljšega in lepšega, kar pomeni, da se bo tudi zgodilo. Ker zmorete. Nekje sem prebrala, da je vse, kar se dogaja v našem življenju, le odraz tega, kar se dogaja v glavi. Možgani pač. In njihova čarobna moč. Intuicija vse ve, zazna, zavoha, se zaljubi, potem si premisli, tu in tam se tudi ustraši, a ima vedno prav. In včasih imam občutek, da je lahko najmanjši korak v pravo smer največji korak v našem življenju.

Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.