Visoka cena ljubezni

Zdi se mi, da zna biti srce zelo glasno, sploh takrat, ko močno začuti nelagodje in želi za naše dobro prekiniti določene odnose. Saj ne govorim le o ljubezenskih, ker je naše življenje polno ljudi, ki ga tako ali drugače tvorijo: prijatelji, sodelavci, svojci, starši in jasno tudi partner, zaročenec ali mož, ker zna biti ljubezen zelo zapletena in nam marsikdaj pokaže veliko različnih obrazov. Razmišljam o tem, ali znamo srca tudi poslušati, pa ne le takrat, ko redno in povsem normalno bije, temveč tudi takrat, ko začne govoriti in uporabljati zelo subtilne besede, ki bi nas lahko prepričale in potem dokončno zbudile. Trpljenje zaradi ljubezni lahko ubije, in žal to ni le mit, saj dnevno prebiramo zgodbe o odnosih, ki so se tragično končali in hkrati tudi o odnosih, ki znajo pustiti zelo močne posledice. Fizične. Psihične. Globoke rane na srcu, ki jih tudi čas ne zmore zdraviti. Ljubezen te zaznamuje tako, kot nič drugega na svetu, zato se mi zdi smiselno tu in tam vključiti tudi možgane in um, ki vsekakor znajo zavarovati srce tako, kot ga mi ne.

Pred kratkim sem prebrala knjigo z naslovom Skrivnostni jezik simptomov, avtorja Marca Pacorija, ki na zelo jasen način opisuje, kako naše telo na fizični ravni manifestira simptome slabosti, nelagodja, strahu. Skratka, ko na umskem nivoju postane preveč zapleteno, si telo omisli revolucijo, ki jo običajno zdravniki pozdravijo z besedo “stres” ali “viroza”, v resnici pa gre za nekaj veliko bolj resnega in globokega, ki se dogaja v srcu. V tem izredno zanimivem in vsekakor tudi zapletenem vrtiljaku čustev, se znajde ljubezen: tisoč in ena nit lahko opisujejo odnos, ki nas veže z drugim človekom in poskrbi, da sami sebi nismo dovolj. Morda pa je prav tukaj štartna točka in hkrati napaka, ki jo prepogosto naredimo: osebno srečo položimo v roke drugega in se nočemo sprijazniti z dejstvom, da je v resnici v naših rokah. Lepo je brati o tem, da obstajajo večni odnosi z najboljšimi polovicami na svetu, in še lepše je vedeti, da je ljubezen lahko neskončna, a žal se bolj pogosto zgodi, da preprosto zamenjamo tirnico in vlak nadaljuje svojo pot daleč daleč od štarta.

Dokazano je, da so akutna stanja žalosti, bodisi zaradi smrti ali zaključene ljubezni, odličen vzrok za infarkt. Težava je tudi v tem, da nismo dobri opazovalci in marsikdaj zamenjamo fatalno privlačenje za pravo ljubezen. “Zdi se mi, da si ženske vedno želimo metulje v želodcu,” mi je zadnjič povedala prijateljica in ni bilo drugega, kot da se z njo popolnoma strinjam. Še večja težava pa se mi zdi dejstvo, da uspeš metulje nekako obdržati v sebi, da jim ne dovoliš odleteti na drugi planet, da potolažiš notranjo nemirnost zato, ker so običajno skrbi vezane na bodočnost, ne pa na življenje tukaj in zdaj. Zdi se mi, da prepogosto tlačimo nos za vogal, ker želimo na vsak način izvedeti, kaj se skriva v sosednji ulici, ampak nam preprosto ni dano. Tveganje, drage moje, to je tisto, kar nas najbolj zbega. In pa resnica o sebi, ki marsikdaj priplava na površino našega notranjega oceana, kot podivjana pošast, s katero se nočemo sprijazniti. Ampak v vsakem človeku obstajajo vedno dve plati, temna in svetla, sonce in luna, jin in jang in to je tudi edini način, da ostanemo v ravnovesju.

To kolumno sem začela pisati zato, ker so me prizadele ljubezenske tragedije in vem, da se je marsikatera izmed nas že neštetokrat znašla sredi križišča, ki spominja na najbolj divjo ameriško puščavo. In ko pogledaš desno, levo, naprej ali nazaj, imaš občutek, da so vse poti popolnoma iste, pa še nobenih znakov ni, kam bi pravzaprav šle. Imamo torej dve možnosti: ali ostanemo na enem in istem mestu za vekomaj, ali poskusimo odmisliti okolje in ljudi ter se poglobimo v svoje srce in ga začnemo poslušati. Avtor knjige pravi, da je delovanje srca podobno delovanju možganov, vse registrira, vse si zapomni, zato nas ne sme čuditi, da se zna tudi ustaviti. Ko postane bolečina prevelika, se nanj zvalijo hormoni stresa in ga močno udarijo, kot podivjan val sredi zimskega morja. Neobvladljive emocije govorijo o jezi, užaljenosti in neobvladljivosti, vendar preden pride do te točke, zna biti pot dolga in resnično polna znakov, ki nas opozarjajo. Kar želim povedati, je, da bi se bilo dobro ustaviti in jih zaznati, jim dati pravi pomen ter ne dovoliti, da bi se življenje odvijalo v pričakovanju drugega. Že samo dejstvo, da karkoli pričakujemo od ljudi, je popolnoma napačno.

Karkoli zaključimo v življenju, je vedno zelo boleče, še bolj boleče pa je, ko izgubimo sebe.