Tako osebni kot poklicni uspeh nikoli ni samo stvar strategije, izbire: to je vprašanje bistva, edinstvenega in neponovljivega. Vsaka od nas je neponovljiva, ko je pristna. Zavedati se moramo svoje vrednosti, talentov in potenciala, ki jih imamo, razumeti, koliko lahko damo drugim, ko smo pristni. Če ostanemo v senci drugih in postanemo le slabe imitacije nekoga ali nečesa, si zanikamo možnost širjenja, rasti. Tako v družini kot na delovnem mestu se izražamo s preprostostjo, ustvarjalno delamo na zastavljenih ciljih in vsak navdih spremenimo v osebno interpretacijo. Na ta način se zgodijo velike spremembe, evolucije, napredki.
Sama duhovna rast ne more prezreti povezave s tem, kar smo v globinah, in opustiti vsako posnemanje drugih. Na prvem mestu moramo začutiti pravo veliko strast do sebe, prepoznati vso svojo neponovljivo lepoto: le tako bodo genij, ustvarjalna moč, intuicija našli pot do izražanja in svetu podarili veliko vrednost, ki jo nosimo v sebi. Saj vem, da so nam v šoli enkrat ali dvakrat povedali, da je vsak izmed nas edinstven, a nisem prepričana, da smo povsem razumeli težo teh besed. Morda je tako, da je lažje biti del črede, kot pa vedeti, da pravzaprav zelo izstopamo, že samo zato, ker ne obstaja drug primerek, ki bi bil popolnoma enak kot mi. Fascinantno, kajne? In hkrati tvorimo eno, zato ne delaj Sestri tega, kar ne bi rada, da ona stori tebi. Mislim, da ta stavek pove pravzaprav vse.
Drage ženske, neštetokrat sem pisala o tem, da bi morale prav vsak dan znova stati pred ogledalom, se objeti, morda se celo zjokati ali naglas nasmejati, ker smo res naredile ogromno. In vsaka izmed nas je košček čudovitega puzzla, ki ga včasih v celoti ne vidimo, še najmanj pa razumemo, a nič zato, konec koncev prav nihče ne piše, da moramo vedno vse vedeti. In mislim, da nam manjka prav to: zdrava mera nečimrnosti, da same sebe slavimo, ujamemo naš potencial, vidimo, koliko smo pravzaprav naredile in koliko še bomo. In se vmes “celo” ustavimo, kar tako, ker si zaslužimo malo normalnega in mirnega dihanja ter premor in tudi zato, ker smo narejene iz mesa in krvi, kot vsi ostali.
In danes vas sprašujem prav to: ste se ustavile? Ste se objele? Ste dobile kakšen kompliment ali si ga dale same? Videti lepoto v sebi, čudovito v našem življenju, v naravi in drugih je izbira, pa tudi srečna navada. Poleg tega nam daje širok pogled, širi obzorja, saj, kot je zapisal Tagore, življenje ni nič drugega kot neprekinjen čudež obstoja.
** Za tiste, ki vas zanima, ta mesec imate v optiki Ghetaldus 20 % popust na korekcijske okvirje ob spletnem naročilu na brezplačno kontrolo vida.
2 Comments
Iiiiii, kako čudovit članek za sobotno dopoldne na balkonu, s kadečo skodelico kave in črički pod oknom naj dodam misel, kar študiram zadnje čase v zvezi z žensko cikličnostjo. Ženske smo kot morje. Vsak dan zajemamo svoje morje v kozarec, se omejujemo v vloge in pravila. Ampak me smo veliko več kot ta omejen kozarec. Smo prostrano morje, ki valovi; včasih mirno plivka, včasih so naši valovi mogočno razburkani. Vse to smo. Vse to nam pripada. In vsemu temu pripada spoštljiv, hvaležen poklon. Moj globok poklon tebi, draga Lorella, in vsem ženskam tega Stvarstva.❤️❤️❤️
Draga Jerneja, saj ne vem, če lahko sploh še kaj dodam….Mislim, da je popolno. Hvala za čudovite misli in srčno upam, da jih bo čim več. Objem in lep vikend xoxo