Vse bo dobro

So določene dišave, ki me močno spominjajo na otroštvo. Zanimivo, kako se morajo nahajati nekje na dnu duše, globoko zasidrane v meni, skoraj že skrite in pridejo na dan le takrat, ko se nepričakovano pojavijo. Tako sem zadnjič umivala lase svoji hčerki in je postal vonj po kamilici Dvorca Trebnik tako intenziven in prijeten, sredstvo za potovanje v preteklost, kot bi stopila v časovni stroj in se znašla v maminem objemu. Tudi ona me je kopala s kamilico in prav spominjam se njenega nežnega vonja, ki me je spremljal vse dneve in poskrbel, da sem se počutila čisto in ljubljeno. Včasih postane določena dišava objem, ki te potolaži in ti da vedeti, da bo vse še dobro.

Vozim po majhnih cestah na podeželju, obkrožena s septembrsko modrino neba, ki je preprosto neverjetna. Všeč so mi majhni oblaki, ki se kot izgubljene ovčke sprehajajo po nebu. Življenje se je po svoje ustavilo. Zagledam zelene travnike in morje v daljavi in kar naenkrat imam občutek, da sem popolnoma sama. Tišina in spokojnost sta prav osvežujoči v primerjavi s poletnim vrvežem in otroci, ki tekajo tu in tam, nikoli utrujeni in vedno polnih idej. Tudi sama sem bila tako brezskrbna in takšne ste bile tudi ve, dolgo, dolgo tega. Včasih malo pogrešam te popolne trenutke, ko je znalo biti vse na svojem mestu in sploh nisi imel predstave, da bi bilo lahko drugače. Ko si verjel, da v kolikor ptice lahko letijo tako visoko, ni prav nobenih ovir, da bi to počel tudi sam. Pravzaprav še višje, nekje do večernega, žametnega neba, ko je vse tako popolno, da ne bi spremenil niti vejice. Še vedno čakam na trenutek, ko se bom zdaj, v zrelih letih, ulegla na vrhu hriba, položila glavo na mehko odejo in štela zvezde, kar tako, brez posebnih razlogov, da bi vsaj v sebi ustavila čas in poslušala utrip srca. Trenutek zame, da malo pospravim misli in postanem eno z vesoljem.

In nekje vmes, na svoji čarobni življenjski poti, postaneš odrasel, pravzaprav niti ne veš, kdaj se vse skupaj zgodi, samo padeš v svet, ki je poln pravil in zahtev in včasih je prav težko razumeti, kje pravzaprav si. Malo se izgubiš v labirintu ljudi, ki pridejo in gredo, marsikdaj pa pustijo preveč posledic, kot male rane na koži, ki niso več boleče, vendar vsakič, ko jih zagledaš, veš, da se je nekaj zgodilo. In na prav podoben način srečaš tudi ljudi, ki z največjim veseljem poskrbijo, da so tvoja krila vedno krajša, vedno bolj krhka, potem že brez puhastih peruti, tako da postane letenje vse težje. A v sebi močno verjamem, da imamo moč, skrito nekje v najglobljem delu srca, da se iz vsakega poraza ponovno rodimo in kot Feniks lebdimo visoko nad vsemi. In marsikdaj niti ne pogledamo nazaj, kar se morda sliši kruto, ampak Darwin je že vedel: človek mora rešiti najprej sebe.

Te dni nosim sonce v srcu; poletje me vedno močno zaznamuje, kot vonj kamilice, vsak avgust pomislim, da moram ujeti čim več žarkov, ki me bodo greli do pozne zime in poskrbeli, da bo vse na svojem mestu. Vsekakor pa priznam, da ima tudi september svoj čar, kot veter, ki za seboj počisti vse in ti v hipu podari novo vizijo sveta: nekoliko bolj čisto, spokojno, svežo in tako noro zanimivo. Rada bi počivala v objemu, na varnem, kot mladič pri mami, in rada bi šla ponovno na pot, daleč od vsega, v hiši na drevesu ali sredi divjih barv zdaj že mirnega Portofina. Potem pa se le ustavim in brzdam misli, poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride.

Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.