Vse je pomembno

Čim večkrat bi morale početi tisto, kar imamo rade. In malo manj bi morale verjeti vsem, kar si mislijo. Te naše čarobne glavice znajo pričarati prav bizarne misli, ki nas mnogokrat ujamejo, kot pajkova mreža, in se jim potem težko izognemo. Še dobro, da je glava okrogla, kar pomeni, da lahko misli spremenijo smer. Odvisno pa je samo od nas, a to že veste. Pred kratkim sem se vračala domov sredi sončnega jutra, bila sem gostja v vrtcu na obali in otrokom popestrila uro z zgodbami o modi, lepoti, uspehu in televiziji. Gledali so me z ogromnimi očmi, polnimi sanj in pričakovanja, še nikoli prizadeti, razočarani ali z mislijo, da tu in tam v življenju lahko tudi padeš. Pa ne le fizično, predvsem moralno. Podarili so mi kostanj, marmelado, doma narejeno paradižnikovo omako, okvir s skupno fotografijo in še marsikaj, kar se mi je zdelo resnično preveč za tako malo, a v njihovih nasmehih sem zaznala popolno srečo in pomislila, da sem morda na ta dan naredila nekaj dobrega.

Ko sem prišla domov, sem na zidku zagledala žensko, ki je nisem takoj prepoznala. Šele potem, ko sem tekla gor po stopnicah, me je prešinilo, da je bila tista gospa z ruto na glavi in sončnimi očali znanka, za katero vem, da je imela že boljše čase, saj se zdaj bori proti hudi bolezni. V njenih velikih očalih odsev sonca. Bleda koža pa svetu govori, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. In marsikdaj je žal tako, da je vse skupaj narobe. Ko pišem za Glitter, obožujem trenutke, ko lahko dam srce na dlan in z vami delim občutke, misli, strahove, tu in tam tudi jezo. Danes pišem zato, ker se mi je za trenutek zdelo skrajno neprimerno, da skrbim za stvari, ki se mi dogajajo v življenju, dokler sem zdrava in s pljuči, ki znajo dihati svež zrak, ter srcem, ki mirno bije in mi omogoča, da dnevno počnem stvari, ki so mi všeč. Organizem je nekaj, kar preprosto je, in zdravo telo je nekaj, kar je za vse nas samoumevno. Dokler te kaj ne ustavi in šele takrat se zaveš, da ima dan ure, ure imajo minute, minute pa sekunde. Vse je dragoceno. Vse je edinstveno, vse je pomembno.

Tako sem se ustavila. V kuhinji sem skuhala kavo. Dnevna soba je bila kot običajno polna nepospravljenih igrač, ki so ostale tam, kjer jih je pustila Sofia. Zlagala sem perilo in vohala vonj po mehčalcu, ker mi je zelo všeč in mi podarja občutek čistoče ter svežine. Zunaj se je dan nadaljeval po starem, ne glede na moje misli ali občutke. Vse je bilo na svojem mestu in hkrati vse narobe. Razmišljam o urah, ki jih preživljam z likalnikom v roki, pa tudi o tistih, pravzaprav predvsem o tistih, ki od mene zahtevajo slabo energijo. Verjamem, da ima vsaka izmed nas slabega šefa in lahko bi se skupaj zbrale, da bi še bolj naglas tarnale o vodstvu ter odnosih, ki so šli po gobe. Pa vendar. Vseeno je tako, da imamo službo in jaz opravljam takšno, ki je resnično sanjska. Imam kariero, ki mi je omogočala, da izberem poti, rečem ne ter se ukvarjam z zadevami, ki so mi zelo všeč. Tu in tam udarim po mizi, a ne ravno pogosto, ko pa so v igri moj prosti čas, sreča, ljubezen ali zdravje, potisnem vse v kot in si mislim: no, za te stvari bo čas, zdaj ga ravno nimam.

Za en dan, samo za en dan bi rada videla, da bi postavila sebe na prvo mesto. Zjutraj bi se zbudila, ne ravno ob sedmih, ter se med kuhanjem kave vprašala, kaj me pravzaprav osrečuje in katere so stvari, ki so mi 100 % všeč. V tem trenutku bi rada šla v New York, ker zelo pogrešam Ameriko, a ne le za par tednov, za dlje časa, da bi predvsem v sebi očistila nesnago ter stvari, ki mi niso niti najmanj všeč. Potem bi šla na toplo, da bi lahko letela okrog v sandalih in kratkih hlačah, plavala v oceanu in začutila tisto popolno srečo, ki nam mnogokrat niti ni dana. Predvsem bi manj delala, manj se ukvarjala z ljudmi, ki žal ne razumejo in še manj s tistimi, ki jih ne potrebujem. Takih je veliko, ne v sferi prijateljstva ali globokih odnosov, temveč na področju službe, a kaj ko je tako, da jih zaradi vljudnosti nočem prizadeti. In potem se te male, velike stvari kopičijo v tebi. Vaza postane počasi prepolna in samo čakaš trenutek, ko bo vsega preveč. Tudi ta trenutek se zna premakniti, saj smo ženske mojstrice v potiskanju stvari v podzavest in, kot ne bi bilo dovolj, si nadenemo še masko sreče, da bi sebe lažje prepričale o tem, da je vse, kot mora biti. No, včasih ni.

Življenje ima veliko različnih odtenkov. Smeh otrok je morda njegova najbolj popolna plat. Na drugi strani, onkraj mavrice, pa se dogajajo stvari, ki so manj bleščeče. Včasih se vprašam, zakaj, a ostanem vedno brez odgovora. Zato bi rada povedala le eno: ustavimo se, uživajmo, dihajmo in poskusimo ujeti čarovnijo, dokler je tako brezhibna. Ker so tudi ljudje, ki bijejo zelo težke bitke. In vsem njim gre moj najmočnejši objem.