Vse najboljše, Sofia

Resnica je, da pri otrocih ne smeš nikoli obupati. Tudi ko te zavrnejo, tudi ko njihovo telo postane preveliko, da bi ga lahko držal v naročju. In vztrajam pri tem, da ostaja naročje najbolj varno mesto na svetu in vem, da ga boš še potrebovala, tako kot vem, da boš vedno moja mala punčka, ne glede na to, kako si zdaj že mlada ženska.

Treba je biti vztrajen. Stabilna prisotnost na daljavo, ko pri najstniku na pol prisluškuješ telefonske pogovore, reakcije in mimiko pri kosilu, ker vsak odtenek šteje. In zdaj smo tam. Verjetno je tako, da kot mama nisi nikoli pripravljena na te spremembe, ki pridejo do tebe kot poletni vihar: nepričakovano, boleče in z veliko obremenitvijo. Zdelo se mi je, da sem se nekega dne zbudila in te ni bilo več, oziroma si mi nekam skrila tisto malo, lepo, navihano in zvesto punčko, ki je prišla iz mene, da bi našla svojo pot in mi hkrati novo pot pokazala tudi sama. Iskala sem te po postelji, pod odejo in za blazino, a te preprosto ni bilo, namesto tebe je v mene strmela mlada dama, z neskončno dolgimi nogami, zelenimi očmi in dolgimi trepalnicami, ki je malo z distanco gledala na življenje. In zdaj vem, tudi to si še vedno ti.

Ločitev je potrebna, a težka. Zelo zapleteno. Včasih pridejo na misel najslabše stvari, vendar mora biti sreča naš nov list papirja, tudi če ta sreča zahteva iti daleč. Tako sem vzela svoje stvari in jih odnesla v drugo sobo, da bi ti dala prostor, prostor za misli, za rast, za ljubezen. Nov prostor zate. In kako mi je težko, ker bi najraje šla s tabo na igrišče in te potiskala na gugalnici ali ti pod odejo pripovedovala pravljice, a namesto tega je veliko bolj zanimivo, če po spletu gledava Nike trenirke, medtem ko se mi para srce. In potem so tukaj tudi trenutki, polni čarovnije, ko me nasmeješ do solz, preprosto zato, ker si del mene in kot pametna ženska imaš iskrivo ironijo, ki je ni moč spregledati. Morda je vse skupaj le del procesa, ko se moraš zgubiti zato, da se potem ponovno najdeš, drugačen in z eno izkušnjo več, kar te nedvomno naredi močnejšega.

Druga resnica je, da ne bom nikoli pripravljena spustiti. Preprosto ni pravega časa, pravega trenutka, pravih besed, pravih razlogov. Edino, kar me prešine, je misel, ali obstaja trgovina s čarobnimi paličicami, da ustavim čas in te najprej zaščitim pred svetom in ljudmi, ki te zdaj zmedejo. Potem pa pomislim, da je še najbolj pomembno, če se navadim v majhnih odmerkih, v času tvoje rasti, brez hitenja, z vzponi in padci, ki niso vedno padci na blazino, mnogokrat grem z glavo naravnost v beton in veš, prekleto boli. Nenehno klicati otroke nazaj k sebi je nesmiselno. Odprtost v svet je eno največjih daril, ki jim jih lahko poklonimo.

V pričakovanju vsega tega pa se držim te podobe: midve na blazini, ki se zibava v istem tempu ali v istem tempu toneva. Kakorkoli, midve. Ko si nazadnje stopila iz avta, s tistimi zvezdnatimi očmi, si mi preprosto rekla: “Hvala za pogovor.” In takrat mi daš jasno vedeti, da vseeno in ne glede na vse obstaja tanka, skoraj nevidna nit, ki naju bo za vedno družila, ne samo kot mamo in hčer, temveč tudi kot najboljši prijateljici, sorodni duši in ženski, ki potrebujeta druga drugo. Časi in načini skupnega bivanja se spreminjajo, a Bog, kako je noro lepo, ko veš, da je tvoj otrok, ne glede na vse, v redu.

Vse najboljše, moja Nanan. Jutri jih imaš 13, a veš, da v mojem srcu vedno samo 3. Bodi srečna, radovedna, pametna in v sebi mirna, saj imaš že vse magične ključe za briljantno pot, ki te še čaka.