Nisem vedela, da je letenje hrošča magično zato, ker fizika pravi, da ne bi smel leteti. Struktura njegovega telesa ter teža nista primerni zato, da bi se s tako močjo dvignil v zrak in letel po svetu. A sršen tega najbrž ne ve, zato nadaljuje z letenjem in se ne pusti motiti.
Ljudje nismo prav nič drugačni, bili bi bezhibni in neskončno uspešni, če nam tu in tam ne bi kdo povedal, kako nam ne bo uspelo, kako je bila odločitev neprimerna, kako nas ne bodo razumeli, kako svet ni pripravljen za nas. In potem počasi, a vztrajno, kot rja na železu, se porodijo dvomi, vedno večji in bolj nevarni, ki te žrejo do dna duše in izbruhnejo na dan, kot jutranja rosa in preprosto ni več možnosti, da bi jih potisnil nazaj. Živimo v balonu strahu, ki se je z leti spremenil v oklep in ujel našo voljo, misli, željo po tem, da bi nam uspelo. In tako smo nehali verjeti, da dobre vile obstajajo in moč možganov tudi, da ima vsak svojo uspešno zgodbo, ki je lahko samostojna ali prepletena z drugimi, če pa je skupna, postane tako močna, da se je ne da ustaviti.
A kaj ko je notranji sabotator vedno v akciji, tako prefinjeno brusi nohte, kot maček na drevesu, in jih pokaže takrat, ko najmanj pričakuješ in si se morda že prepričal, da nevarnosti ni več. In tema se dvigne, pošast je odeta v žameten plašč in izgleda celo privlačno, a njene oči se tako nevarno zalesketajo, da ti je jasno, kakšen je njen namen. Vzame ti vero, vero vase in ko si jo enkrat podal, se spomniš, da je pravzaprav vse, kar si imel, in potem noro iščeš rešitve, kompromise, izhode. Včasih jih najdeš, drugič niti ne. Takšno je to življenje, velika preizkušnja za pogumne in samo životarjene za tiste, ki si ne upajo. Do konca poti ne bomo odkrili vseh odtenkov, ker ni dovolj časa, da bi odkrili barve mavrice, zato vas sprašujem, drage moje bralke, kdaj mislite, da pravzaprav napoči čas zato, da vse skupaj vzamete v svoje roke in vse sence, demone, glasove potisnete nazaj? Kako naj to naredimo, bo zdaj vprašanje. In da, je vprašanje na mestu, ki nima konkretnega odgovora.
Veste, kako je z ljudmi. Vedno se najde nekdo, ki bo sredi poti vrgel pest žebljičkov in potem veselo gledal, kako krvavite med hojo po njih. In zdaj vas izzivam, da se ne osredotočite na njegov zadovoljen pogled, ker ni na vašem nivoju, temveč na svojo osebno bolečino in trenutek, ko žebljičkov ne bo več in bodo vaše noge hodile po čudovitem, zelenem travniku. Vsakič, ko podvomite, vedite, da se pot podaljša za en meter, ki seveda ni veliko, a dvomov je, verjemite, toliko, da postanejo metri kilometri in zdaj je že tako, da če bi nehale s to bedno igrico, bi bile v Arizoni, z nogami na mizi in bezgovim sokom v roki ali kozarcem sladkega vina, če vam je pač ljubše. Pravzaprav še več, pred vami je turkizen bazen in sonce sije visoko nad vami, nadenite si klobuk, ker vas bo opeklo in, prosim, nehajte se spogledovati s čudovitim moškim, ki sedi ob vas. Ali s čudovito prijateljico, ki deli vaše sanje.
Ve ste žive, kot srebro v termometru. Lepe kot brezhibna Venera, ki ni poznala dvomov. In če vam stokrat na dan ne povedo, kako boste zmogle, kako ste brezhibne in divje močne, to še ne pomeni, da vas je vse to zapustilo. Še dobro, da imate mene, ki vas ustavim prav zato, da vas spomnim, kako ste edinstvene. In srčno upam, da ste tiste sence brcnile daleč stran, ker jaz sem jih s prvim januarjem in povem vam, da se počutim odlično. Prosim, pridružite se klubu, čips in vino sta brezplačna. Vse vaše prijateljice so prav tako dobrodošle.
5 Comments
Prav zares, da od časa do časa potrebujemo nekoga, da nam pove, kdo smo, ali pa nas situacija potisne v kot in šele tedaj ugotovimo koliko je silne energije v nas. Vedno z užitkom prebiram tvoje “gliterčke” in ugotavljam kaj mi manjka, ali pa tega ne vidim. Hvala za spodnudne besede in veder pogled na svet. Čudovit dan ti želim. Hermina
Hvala Hermina, čudovit dan tudi tebi! xoxo
Čmrlj je ta žužek, ki kljubuje fiziki
Super, hvala za info! 🙂
Uuuaauu, kakšen super članek! 🙂 Zame ravno v pravem času, na pravem mestu. Besede so mi dale misliti, da naprej vztrajam pri svojih ciljih, da se zazrem vase in se ne pustim motiti nobenemu. Hmm.. me še čakajo izzivi 🙂
Lorella, super si! :*