Za vedno skupaj

Za velikonočne praznike bom dobila jajce, čokoladno, veliko in s presenečenjem, tako, kot sem ga dobivala takrat, ko sem bila še mala punčka. Gre za obred, ki ga moj oče zelo dobro pozna in ga ne zamudimo, ker bi bila v resnici zelo ranjena, če bi name pozabil. In prav ljubko se mi zdi, da z bratom dobiva vsak svoje jajce in seveda Sofia največjega, najlepšega in najbolj bleščečega. Nekako mi je ukradla mesto na lestvici priljubljenosti pri očetu, a tudi to je prav. Razumem, da nono vidi le njo in glede na to, da je edina vnukinja, je vse skupaj še bolj čarobno. Pa vendar, saj veste, tudi me znamo biti male punčke in mama in oče sta tudi naša, ne le od naših otrok.

Imam srečo, ker imam družino. In s tem mislim primarno družino, ne tiste, ki sem jo sama ustvarila kasneje. Mamo, očeta in brata, ki ga sicer ne videvam tako pogosto, kot bi si želela, a je vedno v mojih mislih in srcu, kar je najbrž najbolj pomembno. Z mamo pa imava odnos, ki sega onkraj družine, saj je prijateljski in hkrati tako noro ženski; morda sem tudi zato zelo zahtevna, ko se pogovarjam o prijateljstvu, saj menim, da bi moral biti pravi prijatelj del tebe, v resnici še več od ljubezni, ker gre običajno za vez, ki traja že od otroštva, torej za osebo, ki te mora dobro poznati. Mamo sem peljala v Rovinj, mesto, ki sem ga spoznala preko njenih oči, saj je tam v mladih letih študirala in mislim, da jo je močno zaznamoval. A kljub temu, da je mama uspešna pisateljica, zna biti dovolj zaprta zato, da o njenih mislih le ugibaš, emocije začutiš, na prstih potrkaš na njena vrata in ni rečeno, da jih bo odprla.

V njenih očeh se zrcalim, morda zato, ker imava enak odtenek modrine, in ko me sprašujejo, zakaj imam tako modre oči, je odgovor vedno isti: mamino darilo. V resnici mi je mama podarila veliko več kot svetle oči, ki radovedno raziskujejo svet. Podarila mi je pogum in moč, da sem to, kar sem, in se sveta ne bojim. Podarila mi je bogastvo besede zato, da razglabljam o odnosih in zapišem misli, ker prehitro švigajo po moji glavi, tako kot po njeni, in se vedno bojim, da bi jih po poti zgubila. A jaz pišem veliko, v naravi najdem sebe, primerjam, dodam okraske, kopljem do dna duše in tako sestavim sebe. Ona ne. Njene pesmi imajo malo besed, a te vsaka preseneti kot poletni vihar in ko jih sestaviš skupaj, dobiš globoko verigo misli, ki te ne bo več zapustila. Včasih zna odstraniti toliko besed, da ostane le gola kost in v tej kosti je neskončna lepota, ker ne potrebuje čipk ali biserov, da bi bila lepša in nežnejša, brezhibna je prav takšna, kot jo začutimo.

V belem plašču, ki mi ga je pred kratkim posodila za stajling dneva, se je tiha in mila sprehajala po Rovinju, najbrž polna spominov in s tistim občutkom minule mladosti, ki zna biti tako daleč in nedosegljiva, hkrati v srcu tako živa in bleščeča, da kar ne moreš verjeti. Srečala je prijatelje in sošolce, z občudovanjem sem spoznala ljudi, ki so v življenju naredili veliko, šli so v Ameriko, Italijo, Švico, Španijo in Francijo, potem so prišli nazaj, ustvarili posel, cveteli in živeli svojo pravljico. Njen prijatelj Corrado mi je rekel: “Rodil sem se v Rovinju in tukaj bom tudi umrl.” Ko sem v njegovi dnevni sobi šla do okna, me je morje zadelo kot klofuta. Polno lesketanja in s soncem, ki ga je neprestano božalo, z galebi v zraku in križem zapuščene male cerkvice. Nisem vedela, ali gledam razglednico ali je to pravzaprav resnica.

So trenutki v življenju, ki bi jih rada ustavila. Mamina roka v moji in njene nežne gube. Pa tudi modrost 81-letne ženske, ki je v svojem srcu bistrejša od vseh, ki jih poznam. Samo pogled je dovolj, da jo začutim globoko v sebi in najdem tisto nevidno vez, ki združuje mame in hčerke. Pomislim na Sofio, ki ni z nama, in jo že pogrešam. Pomislim na to, kako je življenje zanimivo in hkrati neskončno kruto, saj ljudem ne dovoljuje, da bi lahko uživali v neskončnost ob gledanju novih generacij, ki še pridejo. O tem se ne pogovarjava, čeprav ona dobro ve, kako me zelo skrbi za vse tisto, kar ni večno. Starejši ljudje postanejo nekoliko bolj tihi. V njihovih glavah se pletejo misli, ki jih ne moremo poznati. Njihove besede so polne skrivnosti, ki samo čakajo, da jih zaznamo. Starejši ljudje imajo veliko znanja, v sebi nosijo zgodovino, imajo tudi voljo živeti, raziskati, imajo spomine in željo, da bi se o njih vedno pogovarjali. A starejši ljudje nimajo več neskončno časa, vsaj ne na način, kot ga doživljamo mi.

In za vekomaj, resnično za vekomaj, bom imela ta Rovinj v srcu in njen lahek korak tik ob sebi.