Zaradi teh trenutkov se splača živeti

Veliko jih je in če dobro pomislimo, so del našega vsakdana. Seveda pa je tako, da jih redno ne zaznavamo, predvsem zato, ker življenje teče zelo hitro in vmes, kot mnogokrat rečeno, pozabimo živeti. Danes sem razmišljala o trenutkih, ki me naredijo srečno in poskrbijo, da se življenje vsako jutro rodi kot neverjetna čarovnija, polna skrivnosti in lepega. So jutra, ko bi najraje ostala v postelji in ne maram zvonjenja budilke, so pa tudi jutra, ko se pretihotapim do kuhinje, običajno bosa, na ogenj pristavim kavo in se okoli mene vse umiri. Stanovanje ima svoj vonj in včasih imam občutek, da sem to jaz. Vonj po meni torej, po mojem življenju in stvareh, ki ga sestavljajo. Ste tudi ve pozorne na vse te male, velike stvari? Brnenje hladilnika, tiktakanje ure, čivkanje v bližini okna, šumenje jutranjega vetra, pa tudi vonj po kavi, vonj po Sofiini koži, ki me še vedno spominja na sveže pečene piškotke. Tega je veliko. Ko začutim te stvari imam občutek, da srce dela prevale: hop, hop, kot majhen otrok, zadovoljen preprosto zato, ker je živ.

V meni je majhna punčka in jo znam zaznati dnevno. Včasih je tako, da želi od mene vso pozornost in zahteva, da jo držim za roko. Še vedno je zelo plaha, negotova in marsikdaj prestrašena. Vidim, da potrebuje samoto in tišino, vidim, da zna živeti v svojem svetu, kjer ni prostora za druge. Ne vem, če gre za vzorce, ki so mi bili položeni v zibelko, ali preprosto za značaj, ki je po svoje introvertiran. Mnogokrat mi v možganih brni Secret Garden Brucea Springsteena in vsakič znova pomislim, da je pesem, ki jo je prav gotovo napisal zame. In za vse ženske, ki so mi podobne, ker verjamem, da jih je tam zunaj kar nekaj.

Tako razmišljam o stvareh, ki me naredijo srečno, o trenutkih, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Pravijo, da z lahkoto naredimo seznam stvari, ki jih ne bi radi imeli ali nam niso všeč, nekoliko težje pa sestavimo seznam s stvarmi, ki nas osrečujejo. Zakaj? Morda samo zato, ker prej vidimo tisto, kar je narobe in smo manj pozorni na stvari, ki so vedno na svojem mestu. Postanejo samoumevne. In potem, morda, nekoč, izgubijo tudi svoj čar. Rada bi živela na drugačen način, rada bi imela več časa za drobne stvari, ki jih pri 40 letih težko zaznaš, ampak tolaži me dejstvo, da jih pri 70. ponovno uloviš, ko postaneš ponovno otrok in se v tebi prebudi želja, da bi se čas ustavil, da bi tekel počasneje in ti tako podaril čim več lepega. Škoda, da s starostjo pridejo na dan tudi bolezni in tegobe. In ko bi želeli živeti brez skrbi in obveznosti, se zgodi, da nas narava ustavi. Zato ne bi rada zamudila niti kančka lepega, sploh takrat, ko nisem ravno najbolje razpoložena in imam občutek, da sem morda izbrala napačne poti, napačne ljudi in napačne zgodbe. Pa vendar … življenje je tukaj in zdaj, v naslednjem se bom maksimalno potrudila biti boljša, predvsem pa modrejša.

Tako sem danes sestavila seznam stvari, ki me 100 % osrečujejo. Trenutki, ulovljeni v času, ustavljeni na dlani in potem pospravljeni v moje skrivnostne predale, kjer je vse tako, kot mora biti. In ko sem sama doma, popolnoma sama in v miru, jih lahko odprem in občudujem, kot zbirko neverjetno lesketajočih se diamantov, ki so zame neprecenljivi. Morda se boste tudi same prepoznale v njih …

• Vonj poletja takrat, ko prvič udarijo visoke temperature in postane nebo modro, kot njegove oči.
• Prvi požirek kave zjutraj, ravno prav sladka in neverjetno dobra, seveda zame najboljša.
• Romantičen film, ki ga gledam s kavča, z odejo na nogah in svečo v kuhinji.
• Izraz moje Sofie, ko zaspi in se mi zdi, da je okrog nje sto angelov, ki so jo posuli s čarobnim prahom.
• Sprehod po gozdu takoj po dežju, ko dobi narava vonj in postane vse tako noro zeleno.
• Branje v postelji takrat, ko vsi spijo in postane knjiga moj najboljši prijatelj.
• Občutek sonca na stegnih, ko počivam na ležalniku in je plaža neverjetno prazna.
• Raziskovanje majhne knjižnice, ki je tako polna skrivnosti, da ne bi nikoli odšla.
• Bon Jovi vedno in povsod. 🙂
• Sveža posteljnina, z vonjem po sivki, ko je zunaj mrzlo in je občutek na koži neverjeten

Morda bi bilo dobro, da bi se v življenju večkrat ustavili in rekli: “To je preprosto lepo!” Ker če ne zaznamo lepih trenutkov in jih ne znamo ujeti, je kot bi živeli na pol, in mislim, da je življenje prekratko, da bi ga zamudili.