Zavedanje je moč: zgodba o Eleni, ki ni nikoli popustila

Eleno Sofio Seničar sem srečala zato, ker sem potrebovala nasvet, morda le drugo mnenje, ali žensko, ki bi me malo potolažila. Kaj pa vem. Včasih potrebuješ samo nekoga, ki te ne pozna in ti poda mnenje o določeni situaciji iz drugega zornega kota. Nič več in nič manj. Prijateljica mi je posredovala njen kontakt in že po telefonu mi je bilo jasno, da ni ravno običajna ženska. Elena se ukvarja z energijami in vidi ter čuti stvari, ki jih drugi ne. V to lahko verjamete ali ne, osebno me je 100 % prepričala. Ni jasnovidka, čeprav imam občutek, da zna zelo dobro dvigniti tančico bodočnosti in pokukati onkraj trenutnega življenja. In veste, kaj mi je bilo všeč? Da ne dela v rokavicah in njena mešanica ruščine ter slovenščine je prav ljubka, saj od nje zahteva, da gre naravnost na cilj. Brez ovinkov. Kar je malo šokantno in hkrati zelo osvežujoče. Elena je tornado in reka besed, a je na prvem mestu odličen poslušalec. Nekako imaš občutek, da ji je, še preden spregovoriš, jasno, kaj boš povedal in seveda te zelo pomirja, niti ne z besedami, prej bi rekla s svojo prisotnostjo. Podarila mi je svojo knjigo “Zavedanje je moč” in zato je nastal tudi ta članek, z željo, da bi jo tudi ve prebrale.

O Eleni prej nisem vedela prav ničesar, po knjigi pa ostaneš brez besed in se potem sprašuješ, kako je v bistvu življenje čudovito in hkrati zapleteno ter zakaj je določenim ljudem dano, da gredo skozi neverjetne izkušnje in tegobe, kot bi morali plačati davke še za celo družino in kakšno generacijo pred njimi. A knjiga ima tudi pozitivno sporočilo in je pravzaprav le to tisto, ki si ga na koncu zapomnite: nikoli ne popustite in nikoli ne mislite, da vam ne bo uspelo. Elena je dokaz, da je na drugi strani nekaj, kar nam podarja veliko upanje in tudi dokaz, da lahko v tem življenju naredimo veliko. Prav vsak izmed nas. Da nimate časa, volje ali motivacije, je le izgovor, ker ima vsak čarobno moč, da premakne gore, a ključ vsega je v tem, da se pač zavedamo. Zavedanje je moč. Knjiga je napisana v enostavnem jeziku, zato jo zelo hitro prebereš. Njen cilj ni, da bi dosegla medicino ali super intelektualno razvite ljudi, prej bi rekla, da je za vsakogar izmed nas. Mislim namreč, da prav vsak lahko najde sebe v njenem potovanju, četudi ste skeptični, ste najbrž vseeno tu in tam pomislili, da morda belo ni samo belo in tudi črno ni le črno. Vmes je cela mavrica.

Težko je izbrati le nekaj stavkov, ki so se me še posebej dotaknili, ker jih je veliko in nekateri delujejo kot mantre, ki bi morale viseti na steni v kuhinji. “Preden začneš soditi o meni in mojem življenju, obuj moje čevlje in pojdi po moji poti, prehodi ulice, hribe in doline, občuti srečo in bolečino, preživi leta, ki sem jih jaz, padi čez vsak kamen, ki je bil tudi meni na poti, vstani vedno z nasmehom in pojdi po isti poti naprej, kot to počnem jaz. Šele potem ti dovoljujem, da sodiš.” (Neznan avtor) Ali pa “Ljudje so kot tovornjaki s smetmi. Vozijo se naokoli, polni smeti, polni frustracij, polni jeze in razočaranj. V trenutku, ko so smeti nabere preko roba, potrebujejo prostor, kamor bi jih stresli, in včasih si to ti. Ne jemlji tega  osebno. Samo nasmehni se, jim pomahaj in zaželi vse dobro.” (Neznan avtor) In za konec še misli avtorice: Zanimivo, kako ljudje raje trpijo naprej, ker je trpljenje nekaj, kar pač poznajo, kot pa da bi si drznili premagati trenutne okoliščine, vložiti nekaj truda, napeti vse sile in se osvoboditi.

Drage moje, se tudi ve prepoznate?