Ženska moč je tudi to, da si avtentična

Charles Dickens je nekoč povedal:

V celem letu ni meseca, v katerem bi narava nosila tako lepo obleko kot v mesecu avgustu.

In res je, avgust ima svoj čar. Počasen, avtentičen, po svoje zelo mističen, ker prav te dni častimo moč matere narave in ženske duše. Ena najtežjih stvari, ki jih lahko doživimo poleti, ​​je, da poskušamo ostati pristni v svoji resnici. V poplavi vsega možnega in v svetu, ki ima toliko razičnih obrazov, se včasih preprosto zgubiš. Obkroženi smo z ljudmi, ki vlagajo v kariero ali službo in se zelo trudijo, da je na papirju videti vse brezhibno in se prav nič ne obremenjujejo s tem, da v podjetju ali službi povzročijo le večjo tesnobo in stres. Vsi tisti mag., dipl. in dr. nazivi so popolnoma nepomembni takrat, ko ni čustvene inteligence in se vse vrti okoli statusa, kot bi bil človek, v svojem bistvu, popolnoma nepomemben. Zato me vedno stisne, ko dobim kakšno neformalno spletno pošto in so zraven imena še nazivi, ker mi v življenju ni nikoli prišlo na misel, da bi uporabila svojega. Zame je samo listina, ki leži v spodnjem predalu v dnevni sobi in me ne naredi boljše ali slabše, je le identifikacija nekega obdobja v življenju, ko sem pač študirala, a Lorella je tista, ki jo nosim v sebi, zato iskreno verjamem, da ne potrebuje dodatnih pojasnil poleg imena.

Avtentičnost je redka lastnost človeka. To, da znaš biti popolnoma gol pred svojo resnico, slečeš vse tisto, kar te morda za zunanji svet naredi bolj privlačnega in lepega, ter ostaneš le ti v svojem bistvu. S svojimi notranjimi strahovi, dvomi, slabimi odločitvami, padci, brazgotinami, z vsem tistim, kar te pravzaprav naredi zelo človeka, ranljivega, zanimivega, edinstvenega. Včasih pozabimo, da je prav avtentičnost naša moč in se je tako noro bojimo, ker iščemo potrditve pri tistih, ki nas niti ne poznajo, in se tako obremenjujemo s tem, ali nas bo svet sprejel. Ne glede na to, v kateri fazi svojega življenja smo, imamo božansko odgovornost, da zagotovimo (predvsem sebi), da bomo imele besedo pri svojih življenjskih odločitvah. Začnemo lahko tako, da si najprej ogledamo, kje smo v svojem življenju, in se potem odločimo, kakšne spremembe potrebujemo. Ne govorim o velikih premikih, mnogokrat je vse, kar potrebujemo, samo en korak v smeri tistega, kar si želimo. Nikoli ni prepozno za pogum in življenje, ki si ga resnično želimo, pod svojimi pogoji, ki so hkrati edini pogoji, ki jih smemo sprejeti.

Foto: Zen

Če je nekaj gotovo, potem je to, da se ob obračanju sveta tudi naše življenjske poti spreminjajo in razvijajo. Naši pogledi, prepričanja in mnenja znajo postati drugačni, fluidni, tečejo kot reka, se zlijejo v morje, dobijo drugačno barvo, razsežnost in pomembnost. Včasih temu rečemo “osebna rast”, drugič imam preprosto občutek, da se nam je nekaj zgodilo in smo zato postale druga oseba, kot bi slekle navidezni plašč in stopile v drugo obleko, ki ni nujno lepša ali grša, je preprosto drugačna. Življenje ima svoj glas in te pokliče. Ko si pripravljen poslušati, govori stvari, ki jih prej sploh nisi zaznal. Pokaže ti poti, ki so bile skrite sredi najbolj divjega gozda in si zato vedno verjel, da ne obstajajo. In kdo ve, morda vse to prinašajo tudi leta, ki te prav porinejo stran od določene perspektive in od tebe zahtevajo, da tu in tam stopiš tudi v druge čevlje. Notranji klic, za katerega niti ne najdeš vira, a ga sčasoma nehaš iskati, ker je bolj pomembno poslušati kot razumeti.

Kar nas povezuje zdaj in za vekomaj, je zavest. Da zaznamo stvari, ljudi, čustva, emocije, da se odzovemo na primeren način in ta primernost je nedvomno povezana tudi z izkušnjo, ker pri dvajsetih nisi isti človek kot pri šestdesetih in prav v tem je čar življenja.