Ženska pri štiridesetih

Zjutraj sem se zbudila prav dobre volje, prepričana, da sem lahko dobra oseba s prijaznim srcem, četudi znam reči ne. Ta ugotovitev me je nekoliko pomirila, saj vedno bolj razmišljam, da v kolikor se osredotočimo na bolečino, nadaljujemo trpljenje, če pa se osredotočimo na lekcijo, začnemo rasti. Vedno pa je tako, da sami odločamo. Kam torej, levo ali desno? Morda je toplejši zrak prinesel tudi prijaznejša jutra, ko mi malo dol visi za misli, ki jih imajo drugi, in besede, ki se najbrž vrtijo po glavah, ter me pošteno bolj zanima, kaj se skriva pod mojo lupino. Že dolgo je nisem odprla, kot varna gosenica sem živela na toplem, vedno z željo, da me nihče ne najde, in tudi prepričana, da me tam svet ne bo prizadel. In potem odkrivam te male, velike stvari, ki me naredijo noro srečno. V dnevni sobi imam še vedno božične zvezdice, lučke, ki visijo na traku nad velikim oknom, in vsak večer pomislim, da so moje zvezde, polne sreče in lepih trenutkov, postavljene tja zato, da me spomnijo, kako mi je pravzaprav lepo. In prav včeraj sem jih občudovala v kombinaciji s svečami na balkonu, ki so mirno spremljale večerjo, medtem ko se je vonj po limoni in vaniliji dvignil v zraku in je bilo vse še toliko bolj čarobno.

Sredi razmišljanja me prekine prijateljica Bernarda, ki kliče kar tako, da mi pač nekaj sporoči, in pomislim, da bi jo rada imela ob sebi, ji skuhala nekaj dobrega, jo malo pobožala po duši in jo poskusila naučiti, da se tu in tam le ustavi, pa ne le takrat, ko kam zbeži, daleč od nas, temveč prav vsak dan, ko se raznorazni črpalci energije zalepijo za njo in poskrbijo, da pride domov po vseh štirih. Podobno kot pri meni. Zato pravim, da me je prav osvobodila misel, da pri 40 letih prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vse možne smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo. Ni mi všeč, ko začnejo ljudje zbirati znance in prijatelje za druženje, vse  skupaj pa je tako površinsko, da o sogovorniku veš le malo več kot le ime. Nisem za te Instagram odnose, ko je na zunaj vse lepo in obdelano s filtrom, v resnici pa takšna praznina, da vanjo kar toneš in potem ne najdeš izhoda.

Nasmejim se stari prijateljici, ki mi pod sliko pusti komentar in pošlje sporočilo na Whatsup, ker vem, da jih ima v duši 16, tako kot jaz, in sploh ni pomembno, če ima doma dva otroka, jaz pa enega ter na ramenih toliko skrbi, da obe že hodiva z grbo, ker se včasih svet le ustavi in ti dopusti, da greš malo nazaj, ko so bile stvari črne ali bele in tudi gsm v velikosti bagetke. Ampak nam je bil všeč. V bistvu razmišljam, kako je življenje bogato in tako nabito z mavričnimi odtenki, tako čudovito zapleteno, kot tiste dolge verižice, ki jih spraviš v škatlo in ko jih potegneš ven, ugotoviš, da ni več pomoči, ker je vse zavozlano in ne veš, ali bi se zjokal ali kupil novo. Odločitve, drage moje, samo to, kot bi nas kdo postavil pred neskončno bivje, potem pa bodi pameten ter vedi, kaj je prav: levo ali desno? Se mi resnično ne sanja. A čar vsega je morda tudi v tem, da greš težko nazaj in včasih je prav dobro odrezati vse, pozabiti na ljudi, začeti znova, sebi dati še eno možnost in postati zelo korekten, predvsem do tega, kar želiš. Dolgo sem se spraševala, kaj me pravzaprav osrečuje, in dolgo sem potrebovala, da sem stvari postavila na svoje mesto. Živela sem za poletje in zato, da bi prišli junij, julij in avgust, da bi končno oblikovala življenje po svoji domišljiji, a trije meseci so premalo, če pa dušo ves čas zanemarjaš. Na koncu gre le za blago okrevanje, ki ti pač vrne nekaj moči, a daleč od tega, da si normalen.

In spomnila sem se hostes na letalu, ki vedno opozorijo, da v slučaju turbulence daš masko najprej sebi in potem pomagaš ostalim, četudi sediš zraven svojega otroka, saj če si hudo prizadet, tako ali drugače ne boš pomagal nikomur. Zato si predstavljam življenje kot dolg let, ki tu in tam pristane, na različne destinacije, a težko je vedeti, kje je cilj. Včasih imam občutek, da ga sploh ni, zato je pomembno uživati v letu in ne preveč razmišljati o tem, kaj nas čaka na koncu potovanja. Saj se zna zgoditi, da sploh ne bomo pristali in bomo celo življenje samo med oblaki, zelo daleč od tistih, ki varno hodijo po pločniku ali po znanih poteh. Iskreno ne vem, kaj bi izbrala. Ta hoja se mi zdi strašno dolgočasna, letenje pa je velika uganka, a tu in tam je tako, da moraš skočiti v prazno, da sploh veš, da si zelo živ. Pred leti sem se vrgla s padalom in pred velikim saltom  razmišljala, da sem čisto neumna, kaj mi je bilo tega treba, zakaj sem se tako določila, ali ne bi šla raje domov … A na koncu sem se vrgla. Brez razloga, iz radovednosti in nečimrnosti, ker imaš včasih občutek, da si večen in nepremagljiv, a kaj ko te potem življenje spravi na kolena. Bilo je lepo, polno svobode, hladno, vetrovno, magično. Ampak tega ne bi več ponovila, podobno kot prejšnjega vikenda v Gardalandu, ko sem se postavila pod vlakec smrti in pomislila, da so vsi nori. In hkrati pozabim, da sem bila tudi sama tam gor, pa ne le enkrat, tudi brez rok, a v drugačnem obdobju življenja.

Všeč mi je ta trenutek, ker se močno zavedam same sebe in se mi zdi, da sem tudi brez padala na nebu. Na drugačen način. Kot ženska pri štiridesetih.