Maja Ambrož je zelo lepa ženska, ki jo na prvi pogled nedvomno opaziš zaradi gracioznosti in elegance. Takoj za tem pridejo njene misli, prav tako urejene in pospravljene, predvsem pa zelo pozitivne. Pred kratkim sem za oddajo opravila intervju z njo in danes delim tukaj njene misli. Magistrica poslovnih ved z visoko cenjenimi vrednotami stavi na učinkovitost timskega dela, družbeno odgovornost in verjame, da je prav delati in deliti dobro. Mislim, da se lahko od nje naučimo veliko.
Danes veliko govorimo in tudi slišimo o osebni sreči, o tem, kdaj je človek pravzaprav srečen. Raziskave pravijo, da nas osrečujejo predvsem izkušnje, ne predmeti, torej raje potovanje kot nova obleka. Kdaj smo ženske, v vaših očeh, dejansko srečne?
Sreča je po moje barvna skala neštetih odtenkov. Vsak jo vidi in doživlja drugače. Še več, pogosto je sploh ne zaznavamo in ostaja večno hrepenenje. Ženske sploh rade priznamo, da hrepenimo po sreči. Zato je pomembno, da si jo dovolimo začutiti. In ko jo začutimo, smo srečne. Zveni preprosto, pa ni. Kako začutiti srečo je recept, ki ga ne najdemo na družbenih omrežjih, v knjigah … Tam lahko najdemo ideje, a odgovor se skriva v nas – V PALAČI NAŠE VEČNE SREČE – to je v srcu.
Menim, da smo ženske srečne, ko zmoremo, smemo in znamo živeti, kot nam šepeta srce.
Imam občutek, da tekmujemo s časom. Medij nam ponujajo podobo brezhibne ženske, ki pa ni zelo realna. In ta mladost, popolnost, ki neprestano hodi za nami … Pa vendar, morda je kar dobro, če nismo vedno popolne!
Mislim, da je celo prav, da nismo vedno popolne. Saj kaj pa sploh je popolnost? Podobe brezhibnosti, ki jih omenjate?! Ne! Popolne smo, vedno, tudi v svoji »nepopolnosti«. Ko to sprejmemo, ko sprejmemo in vzljubimo sebe do obisti, ko se spoštujemo in si priznamo, kako fajn smo (tudi, ko nismo naličene, ko smo objokane, ko imamo PMS …), se lažje soočamo z izzivi, ki jih prinašajo leta, ki jih narekuje čas nasploh.
Moram podeliti stavek, ki ga je moja 6-letnica izrekla prejšnji teden. Bili smo v ožji družbi in se pogovarjali ravno o tem, kako se časi spreminjajo, kako se vse spreminja, kako to vpliva na nas, pa mamice smo razglabljale o gubicah in podobno, ko nas je moja Neža smrtno resno pogledala in rekla: »Važno je, da si živ!«
Kaj je za vas mir v duši?
Hmm… Na to temo imam nepozabno izkušnjo iz otroštva. Spomnim se, da sva z babico vsake toliko opazovali utrinke in vedno sem si zelo naglas želela materialnih dobrin (takrat Barbike, pa lakastih čevljev …), moja babica pa mi je vedno zabičala: »Maja, vse, kar si moraš želeti, je notranji mir!« Takrat seveda nisem imela pojma, o čem govori. Danes vem. Notranji mir je mir v duši. Jaz ga začutim takrat, ko vem, da so moji najdražji ok, da sem jaz ok, ko se postavim na prvo mesto. V mojem svetu »postaviti se na prvo mesto« pomeni vzeti si pravico, da si čim večkrat vzamem čas za stvari, ob katerih se duša umiri in srce zaigra.
Ugotavljam pa, da je ravno to pri ljudeh pogosta neznanka. Ko se kot coachinja (zaključila sem namreč coaching program, ki je akreditiran pri Mednarodni coaching federaciji) pogovarjam s posamezniki in jim pomagam, da s pomočjo lastnega miselnega procesa in razvoja dosežejo izboljšave na želenem področju, ugotavljam, da je pogosti izziv ravno v pomanjkanju zavedanja, kaj posamezniku prinaša veselje, kdaj mu zaigra srce, kaj ga žene in mu vzbuja strast!?
Ko se znajdemo na takšni točki, ko preprosto ne vemo, kaj nas veseli, takrat je fino za trenutek postati in se vprašati »Kaj sem kot otrok zares rada počela, pa tega več ne počnem? Kaj bi si želela početi, če bi imela čarobno palico in bi zares lahko počela karkoli?«
Tako sem se tudi jaz znašla spet zelo aktivno nazaj v jazz baletu, pa v pisanju otroških pravljic, osrečevanju otrok v igranih predstavah za otroke, skupaj z dedkom Mrazom, vsake toliko moderiram kakšen dogodek (ko so bili še dovoljeni), zelo rada prisluhnem in pomagam ljudem, tudi s pomočjo coachinga. Celo risanke sem začela sinhronizirati letos. Res me zanima veliko stvari, a sem neizmerno rada tudi s svojo družino …
Je pa še en zelo pomemben vidik postavitve sebe na prvo mesto – ne pozabimo, da si imajo tudi drugi blizu nas, na primer partner, pravico vzeti čas za »dušno hrano«. Tu pa potem pomembno vlogo med partnerjema odigrajo SODELOVANJE, spoštovanje, zaupanje.
Se ženske znamo med seboj podpirati? Slišimo namreč, da je denimo zavist predvsem ženska … Jaz imam vedno občutek, da bi lahko bile še močnejše, če bi znale držati skupaj, a kaže, da ni vedno možno …
S tem se popolnoma strinjam. Morda to izvira iz prazgodovine, ko smo bile ženske nabiralke, moški lovci. Tudi ko lov mamutov in medvedov ni bil več potreben, so moški ostali lovci. Plen smo postale ženske … Kasneje idol perfektnih žensk, ki nam ga riše virtualni svet.
Zelo zgodaj, že med deklicami se odraža ta tekmovalnost, začenši z oblačili in igračami.
Preobrazba družbe nas nagovarja, da moramo biti ženske močne, vsestranske, nezlomljive. Te »železne« odlike so postale faktor primerjanja (»Poglej, kaj vse ona zmore, jaz pa ne …«). Ko nismo takšne kot »super ženske« (kar je povsem naravno in normalno), postanemo lahko zafrustrirane. Pa ni potrebe, zares ne … Prepričana sem, da bi brez oklevanja stopile skupaj, če bi se Zemlji bližal »veliki pok« in bi pletle in pletle nit, ki bi jo ovile okoli našega planeta in sinhrono poskrbele, da bi človeštvo obstalo …
Kaj je ženska energija?
Zanimivo, da sem o ženski energiji veliko brala in jo v biti doumela, ko sem se miselno pripravljala na prvi porod. Veliko sem brala o naravnih porodih, se posluževala vizualizacij, tudi vodenih. In v eni od njih je bila ključna prav podpora žensk – ožjih družinskih članic, prijateljic, ženskih prednic, ki so nesebično delile svojo pozitivno naravnanost, mi nudile občutek varnosti, zaupanja.
Ženske znamo biti podporne, prav je, da smo. Moramo sodelovati, ne tekmovati. Me ženemo stvari v tek, smo domovanje strasti, imamo moč za preporod …
Jaz priznam, da imam en poseben opomnik, ki me na to spominja – to je tale rdeč gumb, ki mi ga je hči še v vrtcu izdelala za materinski dan in mi ga podarila s sporočilom, da je to gumbek, ki je kot mamica, ki vse drži skupaj.
Ali “multipraktičnost”, ko želiš blesteti na več področjih, vodi v izgorelost?
Jaz bi rekla, da ne, ko počneš, kar imaš rad, kar ti polni dušo in umirja srce. Menim, da so prav te male ali večje STRASTI “ventil” do sreče, mirnosti, stika same s seboj … Takrat zmoreš več.
Človeško in prav pa je, da nismo vedno “top”, da smo žalostne, se zjočemo tudi brez razloga, smo utrujene in si privoščimo oddih.
Naša dovzetnost za izgorelost je različna, naše zgodbe in okolja so različna. Žal se še prevečkrat (zdaj v pandemiji očitno spet še pogosteje) ženske soočajo tudi z večjimi izzivi (izguba dela, fizično nasilje, maltretiranja …). In ko se to pripeti, ko se zdi, da lahko zmanjka optimizma, je pomembno, da nas NI STRAH ali SRAM poiskati pomoč.
Kaj ste se v tem času pandemije, lockdowna in sprememb naučili?
Lepo je, če živiš v HARMONIJI, če jo zmoreš vzdrževati. Fino je, če imata partnerja kakšen skupen interes, a zelo pomembno je, da si odtrgata tudi delček časa vsak zase. Preprosto se moramo kdaj malo pogrešati.
Pomislite, kako vesel vas je psiček, ko se vrnete iz službe, kako vam otroci hitijo pripovedovat prigode v vrtcu in šoli. Ko smo malo narazen, smo še raje skupaj. Seveda takrat, ko naša srca ostajajo odprta. Na tak način še tako nepričakovane stiske lažje prebrodimo. In prav vsak izmed nas jih ima.
Pravijo, da ti življenje naloži toliko, kolikor zmoreš nesti. Če ohraniš veder pogled na stvari in si HVALEŽEN sleherni dan za dobro in manj dobro, gre lažje.
Morda še moja mala skrivnost – SLOVAR MAJEVŠČINE: ko sem določene besede ali besedne zveze preprosto spremenila, se je marsikaj v življenju spremenilo. Na primer:
Problem = izziv = rešitev
To se mi ves čas ponavlja = S tem tokrat dokončno opravim
Tega ne znam, ne zmorem = Poizkusim pa bo, kar bo
