Pred kratkim je bila Tina Markun gostja v moji oddaji na televiziji in vanjo sem se takoj zaljubila. Včasih se mi zgodi, da srečam človeka, ki ga takoj začutim in bi z njim preživela dneve in noči. No, Tina je prav takšna, srčna, ravno prav sramežljiva, bistra, elegantna v duši in zelo osredotočena na svoje delo. Tina pospravlja, a niti ne toliko omare, oblek in knjig, temveč predvsem naša življenja, saj imeti kaotičen dom, pomeni imeti zmedo v sebi in o tem ni dvoma. Sama se ne lotim niti pisanja bloga, če je doma umazana posoda v koritu ali me čaka sesanje. Ambient, v katerem živimo, ustvarjamo in ljubimo, je tesno povezan z dušo, zato je kar dobro, če mu pustimo dihati in dovolimo, da zacveti v vsej svoji lepoti. A včasih ne zmoremo, preprosto ni časa, volje in energije, takrat pokličemo Tino, ki zna vse postaviti na svoje mesto, začenši pri garderobni omari.
Šolala si se pri Marie Kondo, avtorici znane uspešnice Umetnost pospravljanja, in danes si prva certificirana svetovalka za urejanje domov po metodi Marie Kondo v Sloveniji. Zakaj je ta certifikat tako poseben in pomemben?
Certifikat je sam po sebi zgolj formalnost po končanem šolanju. Bolj pomembno je to, da smo svetovalci za metodo Konmari usposobljeni, kako pomagati drugim, jih voditi, usmerjati in podpirati pri tako osebnem procesu, kot je ureditev doma in da ga tudi zaključijo. In v čem je posebnost? Marie Kondo je s svojo filozofijo zaobjela bistvo in sicer kako pri ureditvi doma združiti tisto, kar je lepo, praktično in uporabno, ob izjemnem spoštovanju in prilagajanju posamezniku, pomembna pa sta tudi naš odnos do stvari in hvaležnost. Posebnost je tudi v tem, da je merilo pri urejanju doma, da obdržimo le tisto, kar imamo radi. Urejenost torej ni samo vidna in prijetna za oči, ampak jo tudi občutimo in živimo. Urejen dom je temelj zadovoljnega in kakovostnega življenja.
Pravijo, da kaos doma pomeni kaos v življenju. Se strinjaš?
Če gre za neko stalno neurejenost, to zelo drži. Če samo pomislimo, kdaj lahko bolj umirjeno in pripravljeno začnemo dan – če se zbudimo v urejenem domu ali v neredu? Raziskave kažejo, da kaos doma povzroča tesnobo, težave s spanjem, nezbranost, neproduktivnost in da nered spodbuja slabe navade in odlašanje. Nered je tudi škodljiv za možgane. Pokajoče omare in kupi papirja se morda zdijo neškodljivi, toda raziskave kažejo, da imata neorganiziranost in nered negativen vpliv tudi na naše miselne sposobnosti in da tisti zaposleni, ki imajo urejeno delovno okolje, naredijo manj napak.
Dokazano je tudi, da so ženske veliko bolj občutljive na nered kot moški, in sicer, da nered povzroča povišanje stresnega hormona kortizola.
Zakaj je včasih res prav, da najamemo pomoč za pospravljanje?
Mislim, da imamo organizacijo doma za nekaj, kar je samoumevno ali nekaj, kar ni prioriteta. Če je stvari preveč in nimajo svojega mesta, nas prerastejo in one začnejo obvladovati nas. Če se znajdemo v začaranem krogu, ko ne zmoremo sami vzpostaviti reda, ko smo doma zaradi stanja v domu celo pod stresom, se doma ne moremo odpočiti ali pa stalno pospravljamo, pa nikoli ne končamo, bomo v primeru, da najamemo pomoč, začaran krog uspeli lažje in hitreje presekati in bomo s pospravljanjem tudi zaključili ter se tako uspeli premakniti naprej. Morda tudi sami ne vidimo možnosti za dobro organizacijo, ki nam jih ponuja dom, nekdo od zunaj, ki prostor vidi neobremenjeno, pa lahko ponudi veliko praktičnih rešitev in nasvetov.
Pospravljanje po metodi Marie Kondo je torej drugačno od tradicionalnega pospravljanja?
Razlika je, da dom uredimo na en mah, enkrat in naenkrat, in potem ne pospravljamo več, ampak stvari vračamo na svoje mesto. Marie Kondo je zapisala, da je življenje prekratko, da bi stalno pospravljali, zato pospravimo enkrat za vselej. Pri tem pospravljanju je pomembno, da izhajamo iz sebe in svojega “zakaj želimo pospraviti dom”. Namreč cilj pospravljanja po Marie Kodno ni le, da je vse lepo zloženo in urejeno, ampak, da živimo tako, kot si želimo. Drugače je tudi to, da ne pospravljamo po prostorih, temveč po kategorijah po točno določenem vrstnem redu, kar je sistematično, obvladljivo in izvedljivo, da s pospravljanjem zaključimo. Začnemo z najlažjimi stvarmi, najtežje pa pustimo za konec, ko smo že zverzirani pri sprejemanju odločitev in zaupamo svojim občutkom. Začnemo torej z oblačili, nadaljujemo s knjigami, dokumenti, nato pregledamo vse ostalo, prav tako po kategorijah, in na koncu še stvari, ki imajo čustveno vrednost. Pomembno je tudi, da podobne stvari shranjujemo skupaj, da pri shranjevanju velja preprostost, kar pomeni, da je vse pregledno, lahko dostopno in da je enostavno vzdrževati red. Na primer pri urejanju doma po metodi Konmari sezonskih oblačil ne prestavljamo in ne pospravljamo drugam, če je le mogoče. Vse naj bo pregledno in lahko dostopno ves čas, da točno vemo, kaj imamo.
Kako poteka pospravljanje takrat, ko te nekdo pokliče in prideš na dom?
Gre za celosten in zelo spoštljiv pristop in ko se nekdo odloči za tako svetovanje oziroma pomoč, je najprej potrebna predpriprava. Ampak to ne pomeni, da je treba karkoli postoriti v stanovanju, temveč je potreben razmislek, kje smo in kam gremo. Nato se pogovorimo, o načinu dela, kako bodo potekala srečanja, da točno vedo, kaj pričakovati. Ljudje vendarle odprejo vrata svojega doma in to ni vedno enostavno. Toda običajno samo pri prvem srečanju, potem pa nič več.
Svetovanja na domu ena na ena trajajo 3 do 5 ur, število obiskov pa je odvisno od velikosti doma, članov v gospodinjstvu, količine stvari, pa tudi zavzetosti.
Katere so najbolj pogoste napake, ki jih naredimo takrat, ko pospravljamo ali pač ne pospravljamo?
Najpogostejša napaka je, da pospravljanje začnemo z nakupi na primer raznih škatel in posod za shranjevanje. Pravi čas, da kakšne stvari izboljšamo ali zamenjamo, je čisto na koncu, ko vse pregledamo in uredimo. Lahko sproti delamo seznam, kaj želimo nadomestiti ali izboljšati, in torej te nakupe, če se bodo sploh izkazali za potrebne, prihranimo za konec. Običajno pa zadostuje, kar že imamo doma.
Druga pogosta napaka je ta, da po tem, ko si želimo pospraviti dom, iščemo po prostorih in omarah, kaj vse bi radi dali stran. To ni pravi pristop, saj tako ne bomo nikoli zadovoljni in dosegli, da bo dom urejen. Osredotočimo se na tisto, kar želimo obdržati in kar sodi v naš življenjski stil in za te stvari najdimo mesto. Pogosto je tudi, da nismo iskreni do sebe in stvari, od katerih se ne moremo ločiti, lepo pospravimo v škatle – torej samo prelagamo odločitve na kasneje ali na nikoli. Napaka je tudi, da stvari, za katere ne vemo, kaj bi, prinesemo v hišo svojih staršev. To ni v redu, naše stvari in naša navlaka so naš problem in s tem opravimo sami.
Pospravljen dom pomeni celo več čuječnosti, radosti in prostega časa. Ali se dejansko življenje tako močno spremeni?
Urejen dom je veliko več kot to, da je vse lepo zloženo in pospravljeno. V procesu urejanja doma se ne soočamo samo s stvarmi, ki jih imamo, temveč tudi z našimi navadami, zakoreninjenimi vzorci, s preteklostjo, odločitvami, upanji, zgrešenimi nakupi, pa tudi s tem, kako preživljamo čas in kam usmerjamo svoje misli. Temeljito pospravljanje vodi do tega, da ocenimo in spoznamo, kaj v življenju potrebujemo, česa ne, kaj nas veseli in kaj je za nas pomembno. Urejen dom nam omogoči jasne misli in tudi to, da ugotovimo koliko in kdaj je za nas dovolj. To pospravljanje ima tudi širši smisel: da živimo bolje z manj, da smo bolj premišljeni, kam usmerjamo svojo pozornost, čas, energijo, denar. Urejen dom nas tudi spodbuja, da najdemo zadovoljstvo v povsem vsakodnevnih stvareh in da povsem običajne stvari opravljamo z veseljem. Saj, kot pravijo, kakor živimo običajen dan, tako živimo naše življenje.
Vem, da naj bi odstranili stvari, ki nas ne naredijo več srečne … Kaj pa če je preveč oblek, ki nas osrečujejo, potem lahko vse obdržimo?
Pospravljanje po metodi Konmari nima omejitev v številu, koliko česa smemo obdržati. Edino merilo je, da obdržimo tisto, kar imamo radi in kar nas veseli. Torej pri oblekah, da jih radi nosimo in da se v njih dobro počutimo. Tudi pri oblačilih je zelo pomembno, da pregledamo vse kose, in sicer tako, da izpraznimo omare, predale in police ter damo vse obleke na eno mesto. Ko temeljito pregledujemo obleke, nam razum res ponuja številne razloge, zakaj bi kakšno obleko lahko obdržali: mogoče bi jo pa lahko nosili še za doma ali pa bi jo hranili za vsak slučaj, mogoče je bila obleka draga, pa se zato ne moremo ločiti od nje, toda ko smo iskreni do sebe, velikokrat ugotovimo, da je marsikateri kos oblačila že izpolnil svojo vlogo. Tudi manj polne omare z oblačili so pravo olajšanje, saj če je vsega preveč, ne vidimo bistva in ne moremo ceniti tega, kar imamo radi.
