Zrele jagode

Vsi smo Petri Pani, ujeti v telesa, ki se zelo hitro starajo. Večne mlade duše, ki potrebujejo samo dobro besedo, prijazen pogled in objem, da bi bilo življenje čim bolj znosno. In vsi, resnično vsi, bijemo svoje bitke, se soočamo s težavami, smo razočarani in marsikdaj tudi neskončno sami. A samota mi je všeč zato, ker takrat zberem vse misli in si vzamem čas za tiste male, velike analize Jaza, ki vedno peljejo do konkretnih zaključkov. Zdi se mi, da se premalo ukvarjamo sami s seboj, se premalo spoštujemo in marsikdaj preveč krivimo druge za stvari, ki se v resnici dogajajo v naših glavah in srcu. Pogrešam prijaznost in nasmeh, pa tudi iskrenost in dobro voljo, kot bi bili ujeti v kletki skrbi. Ne zdi se mi težko ohranjati tisto čudovito žensko nagajivost, deliti rdečo šminko z najboljšo prijateljico ali ponuditi kavo osebi, ki jo tako zelo potrebuje. Pa vendar včasih tako nestrpno drvimo in preprosto nimamo občutka za življenje, ki se odvija mimo nas. Smo tako zelo osredotočeni na težave, da pozabimo na notranjo modrost in marsikoga pohodimo.

Moj notranji svet je včasih zelo zapleten; ne morem mimo dejstva, da stvari globoko analiziram in jih vedno gledam iz različnih perspektiv. Včasih se dobesedno zgubim v labirintu dvomov in vprašanj, težko pridem ven in postane vse skupaj prava bitka. A tako kot se nebo po dežju v hipu zjasni, postane v trenutku tudi glava nekoliko lažja in prav takrat me prešine misel, da je samo prijaznost ključ za svobodo in notranjo srečo. Z leti sem se naučila ugrizniti v jezik ne le enkrat, temveč trikrat, predvsem zato, ker vem, da nismo tukaj, da bi spremenili druge, in nismo tukaj, da bi jih učili. Prej bi rekla, da moramo sami razumeti svojo osebno lekcijo in ko dosežemo ta plemeniti cilj, smo že naredili ogromno.

Včeraj sem se pogovarjala z drago prijateljico, ki mi je rekla: “V tej fazi življenja in pri teh letih si lahko resnično privoščiš reči da ali ne, biti iskrena in marsikoga tudi poslati nekam. Ni nujno, da bodo ostali razumeli, vendar mislim, da je to njihov problem.” Mama me je naučila predvsem biti prijazna; to pomeni, da nisem konflikten človek in me pravzaprav kreganje zelo moti. Nisem niti človek tračev, ker so bili v moji družini vedno nekaj povsem napačnega, kar je pripeljalo do dejstva, da me tuji svetovi niti ne zanimajo. Če mi kdo reče:”Poznaš tisto žensko, veš, da se je zdaj ločila …” poslušam in čez eno uro že pozabim. Ugotavljam, da gre za proces možganov, ki ga ne znam ustaviti, preprosto me opravljanje ne zanima, zato se s tem niti ne ukvarjam. Morda mi tudi zato ljudje zaupajo največje skrivnosti, saj vedo, da ne bodo šle naprej; kot bi imela sklerozo za tuje zadeve, vedno ostanejo pri meni in marsikdaj tudi umrejo.

Te dni veliko pakiram; tedni mode so tukaj in še obveznosti v tujini, zato so hotelske sobe polne listkov, ki me spomnijo na stvari, na katere ne smem pozabiti, in ljudi, ki jih še moram poklicati. Kljub vsem obveznostim lahko rečem, da ima življenje okus po zrelih jagodah in sem vanj čisto zaljubljena. Objame me kot šal iz kašmirja, omami me kot najboljši parfum in me na koncu prepriča z vso svojo lepoto. Mislim, da je to čar, ki bi ga lahko vsi zaznali, predvsem takrat, ko se znajdemo v nehvaležnem položaju in imamo občutek, da se vse vrti proti nam. Prav takrat bi morali poiskati tišino in se globoko potopiti vase, a morda nas je strah, da bi našli nekaj povsem novega. Mislim, da se težko soočamo s tistim Petrom Panom, dečkom, o katerem sem na začetku pisala, saj zna biti zelo glasen takrat, ko ga preziramo. Negujte ga, pokličite ga, imejte ga radi, življenje je prekratko, da bi nanj pozabili in hkrati preveč barvito, da bi zamudili en sam trenutek, četudi morda ni takšen, kot bi želeli.